Pregled tisKAJna

Varaždinske vesti, br. 3514, 2012-05-08

KAJ je naše pitanje i naš odgovor, naša duša i naša popevka

Piše: prof. Barica Pahič

Juraj Habdelič bil je najvekši pisac stare kajkavske književnosti

Vište, i ovie put se potvrđuje stara narodna mudrost štera veli da se ni rodil kie bi siem vgodil, pa tak ni ja nemrem. Zate naviek moram računati i na one šteri rado prečitaju nekaj od naših starih kajkavskih spisateljov, kak i na one štere zanima same denešnje življenje. Najbolje je da to ide na smienu. Ovie put bu to o Jurju Habdeliču (1609. – 1678.) šteroga književna znanost derži za najvekšega pisca stare kajkavske književnosti. I on je živel vu Varaždinu gdi je bil profesor na gimnaziji, mešnik i rektor “Tovaruštva Jezušovoga”, a dr. Alojz Jembrih ga derži za jezičnoga reformatora, zato kaj je narodno kajkavsko govorenje postavil na razinu književnog jezika i ostal “temelj kajkavske književnosti” do ilirizma.

Glavna su mu dela “Zercalo Marijansko” i “Pervi oca našega Adama greh”, a tie mešnik je bil i jako dober govornik i propovednik pa su na njegovim mešama cirkve bile prepune. Sliedi jen kratki diel njegve predike v šteri je upozoraval na grešno ponašanje onodobnih Varaždincov, bolje reči Varaždinki:
“Otpri vre vezda oči, ti gospica, ktera si goder, ali purgarica, ali plemenita, ali gradovena, ali mlada, ali stara, ali gospodična, ali vdovica ka se izebranem vinom napajaš, ka se tak cifrasto opravljaš, ka više svoje lase ravnajuč neg Boga moleči vremena trošiš, ka tuliko mehkeh blazin na postelju svoju kladeš, ka se tak mehko v đolđ (baršun) i svilne poplune zavijaš, ka toliko z pišmum (mošusom) smrdiš…”

Ali je ni same špotal. Imel je on smiljenosti i razumievanja za stradanja seljačkih buntovnikov i prie i pokle velike bune. Njegov zapis o tem je poslužil i Augustu Šenoi da napiše govor Matije Gupca, prie odlučujučeg boja z velikaši, v svem romanu “Seljačka buna”:
“Bratja, vitezi rekši, znate se kaj ste se v ov tabor spravili, zakaj ste hiže, žene i decu vašu ostavili, znate kak vam je do sad sreča proti plemenitašem, ki su vas pervo nemilo derli, služila. Znati tulikajše morate da vezda, ku vezda imeli neste, priliku imate na verh sreče vaše priti. Ov je den,  ov je harc (boj) ki vam vekivečnu hvalu i diku, pače željenu slobodu friško i batrivo (junački) se gospodu pobijajuči obladate, doprinese. Ali nas ne velike i strašne muke, ves vaš opstanek na vekivečni špot, ak herpte obernete i pobežite, dopelja. Ada ste ljudi, ke ja štimam, vitezi, serčno oružja se deržite, na neprijatelja vudrete. Ne strašite se lisikanja sablji njihoveh… Denes nam je srečno dobiti, ali viteški vsem poginuti”.

A mesto Domači zafrkancij, štere mi ne stanu v određeni prostor, morti se nasmejete one predike poštuvanoga predigara i spisatelja Habdeliča.

Zvir:
(str. 35)
http://varazdinske-vijesti.hr/pdf/3514.pdf

JURAJ HABDELIČ TUROPÔLSKI
http://www.forumgorica.com/kajkavski/juraj-habdelic-turopolski/

Raca plava po Drave – FA Turopolje, 02:59