prof. Željko Funda
POSMERTNA KOMUNISTA PASIJA
kajkavski komični moralitet
Vpelajuča reč avutora
Tema “Posmertne komunista pasije” je terdokorno-naivni komunistički idealizem. Komedija se pripečuje 1990., mam potlam formeranja Horvatske deržave i ne izsmejava tulko komunističku terdokornost, kulko (skoro dečinski) naivizem. Sami lik komunista je tip komunista i neje (verjetno dostatno) individualizeran. Več se dela o komunističkomu weltanschauungu neg psihologije komunista. Komunist na koncu postaje član zna-se stranke, nu negde drugde on bi postal član bilo kotere pobedničke stranke na zbiratvam. On je isto tulko idealist kulko i “tetec” (z “Gruntovčanov”). Em se zna da je pol komunistov bilo takovo polak hasni, a ne polak idealov.
Religija je stopram štrajfana. Ona mi je trebala kak okvir za fabulu, za loceranje, a ne tulko kak del glavne teme. Tu sem največ izsmejaval religijsku bigoteriju – tak je i točka, gotovo, kaj ne da placa miseli i dvojenju.
Adaptacija komedije je emiterana na 2. programu Horvatskoga radija predi 5 let.
Lica:
Komunist
Sveti Peter
Ajngel
Purger
Vragec
Vragica
Bog
Sveta Karolina (lestor glas)
1. scena: Komunist
Komunist: Kaj sem sudbe zkrivil da me nič ne špara?
Kaj je smertni greh bit’, rečemo, komunjara?
Pa ja sem veruval kak i milijuni!
Mi sme, zgledi, bili slepe kobi pijuni.
Jednakost sme šteli donesti, pravicu.
Vse je zišlo gorše neg vu vicu.
Vrag ti dal hištoriju, prasicu!
Ni da si nesem privuščil vsega,
nu tu ima več objektivneh razloga.
Tirala me nužnosti roka i noga.
Bil sem komunist čist človečkoga zgleda,
al sem živel kak Bog zapoveda.
V borbe zprotivnosti preživel sem žitek –
kaj je drugači svetoga Lojole bitek?
Bil sem od kervi i mesa, al i od duha.
Navek me pikala “kaj delam dobro?” buha.
Moj greh, i vseh, je “vu se, na se, zpod se” –
kaj zato ne konca me kalvarije?
Kaj je greh če nazdravljaš Titu, Kardelju,
a potlam se prepustiš tancu, veselju?
Je, delal sem političke tribine,
al potlam sem išel na zpoved cecke Dine.
Nosil sem lovačku i vatrogasnu štafetu,
potlam pak jemal omladinke na metu.
Dopelal sem bome i do kongresa.
Jaj, kakovoga je tam bilo mesa!
Sem Marksa, Tita i Lenjina očenašil,
al to je zaklon za hece bil.
Bil sem, kak Marks veli, totalni človek,
vezda sem piknjine piknje ostanjek.
“O, jeste l’, kompiči, vu peklu, (popevlje na “Internacionalu”)
vi, bogci kaj ih muči jad.
Je zela sudba smerti meklu,
pomela vas v gerdi had.”
Je, znovič ja sem vu nigdine,
nič jesti i piti mi ne gine. (odide)
2. scena: Sveti Peter
Sveto Peter: Napokoncu malo mira.
Kot svetog portira to me gebira.
Delam kot černec, kot konj, kot rob,
a sveti Peter sem, ne krastavi Job!
Dole su pak napravili novu zmešariju,
Veliju, čudorednu revoluciju
kajti su vničili komunizem,
vere i Cirkve naredili vuzem.
I – mam ti vsaki komunič svet,
zadužil nebo i celi svet
pa vsak odjenput hoče v raj.
A ti, Pero, čkomi i rintaj, rintaj,
vsaki im greh dobro izpitaj,
zvaži, zpregledni, meru odredi,
pošlji ga tam kam je zavredil.
Se nemreš ni počohat’, sesti si, zpiti,
skor’ ne cajta na šekret oditi.
Kaj ti novi moralci misliju
da VIP tretman zaslužuju,
da Pero je njehov težak,
poterkalo, tutlek i bedak?
Em si bum gucnul i zapušil.
Sem svetec, gospon, kaj sem i bil. (pije, puši)
Naj oni ideju v … Rimini.
Ja šče stignem k svoji Karolini,
Sveti, a seksi, čisti milini! (odide)
3. scena: Komunist
Komunist: Nigdo neče za me ni čuti.
Vsigde su za me zapreti puti.
Lestor me pošikavaju sim i tam,
nečlovečnosti vre nikog ne sram.
Nikak do svetoga Petra da dojdem,
novi Holandez, zgledi, ja sem.
Vsega mi je več neg čisto dost,
nis pes, al zavredil sem bar kost.
Morti ma pesma nekoga gene,
“Celi človek jesem ja bil, (popevlje na “U tunelu usred mraka”)
dobro delal, puno grešil.
Polak tega su me kleli,
‘nesi černi, nesi beli’
Ve me zato nigdo neče,
ni vu smerti nemam sreče.
Al če treba, zdignem bunu,
Vragim, svecim zmeknem krunu.”
4. scena: Komunist, sveti Peter
Sveti Peter: (prihajajuči) Vrag te dal, gdo mi tu kruli gangu?
Prestani! Na gubec ti denem špangu!
Komunist: A, zgledi, sveti Peter sam!
Moram ga se prijeti mam.
Ja sem bogec kaj ga nigdo neče.
Smert z menum vreme pomeče.
Sveti Peter: Malo počakaj pa dojdeš na red.
Malo se zrihtaj, popravi zgled.
Komunist: Ja večnost nemrem več ni hipa durati!
Dojde mi treti, ružit’, klati! (hoče zgrabiti svetoga Petra)
Sveti Peter: (beži) Pomoč! Pomoč, ajngeli i sveci!
Gde ste ve, mulci i telci! (naganjanje)
Komunist: Nekam me deni, hočem se zmirit’! (guti ga)
Če nečeš, mam buš ves kvit!
Sveti Peter: Dobro, dobro, ne ga problema.
Sveta Karolina: (zvuna) Pero, gde si? Meni se drema.
Sveti Peter: Dojdem, draga. Zterpi se malo.
Komunist: Aha, svetosti ne nič ostalo.
Šefu ti ja vse povem!
Sveti ključar, a tak lotren.
Sveta Karolina: (zvuna) Nu, dojdi, dragec, dok sem pri volje.
Sveti Peter: Dojdem, dojdem. ti zberi okolje…
Komunist: Nikam! Dok se me posmertje ne reši…
Sveta Karolina: (zvuna) Pero, dojdi, z merličom ne greši!
Komunist: Lestor mertev ideš od’vud!
Sveta Karolina: (zvuna) Pero, sverbi me vseposud!
Sveti Peter: Idem, draga. (Komunistu) Vrata su ti tam.
Vseg’ ga je, vinca, pizze, salam…
Komunist: Kaj je tam kakov lokal?
Sveti Peter: Tam ti je, kume, navek bal! (pošikne ga)
Sveta Karolina: (zvuna) Pero, mam dojdi, vrag te dal!
Sveti Peter: Kak bum ja na nju opal! (odbeži)
5. scena: Ajngel
Ajngel: Zemljin planet čist je pošandrcal –
dole zmir traje, kak da velim, sveti bal.
Vsi v molitve su postali težaki,
od čudo Očenašov švica vsaki.
V cirkvam su gusto kot i v štacunu,
i daju bome več neg kunu.
I postiju kak Cirkva naša zapoveda.
Tak im gda kruli da to je prez reda.
I Caritasu bome nose i daju,
al kot kokoš od teg delaju graju.
Da su kerščeniki na vsa znova meču,
v te halabuke nahajaju sreču.
Svojemu poštenju delaju mitinge,
njeve himbenosti nefalinge.
Za bližnjeg’ si ni las ne daju odseči,
vsak o vsakom je gerdo govoreči.
Kak to da nigdo nič sveg’ ne proda,
zakaj im je tak važna Versace moda?
Več ni popi ne poštuju celibat,
samo za scanje ne rabe svoj alat.
Nijeno ztvorenje se neče seksa odreči,
nigdo živ ne vživa v čistoče sreči.
Če se ov post-komunistički trend nastavi,
nigdo mene od norije ne izbavi.
Vse je postalo čista zmešarija,
cirkus, tragikomedija!
Bog moj, pomori, reda naredi (kleči, moli)
dok ti delo išče nekaj vredi.
Nej lestor zmir mediterat’,
Em se za univerzum vodi rat!
6. scena: Ajngel, Komunist
Komunist: “Gde ste, da ste, pajdaši, vi, moji? (zvuna, dohajajuči popevlje na ‘Druže, Tito,
Prez vas nič su vsemirja vsi kroji. mi ti se kunemo’)
Samoča je najvekša kaštiga,
ovde niti červek ve ne giga.
Komunist ja bil sem negda celi,
gazda v žitku – ve su vse mi zeli.”
Kaj sem to v raju, su me v raj deli?
Ajngel: Ti!? Komunist!? Kaj delaš v raju? (presenečen, zdigne se od molitve)
Svetom Petru pamet je pri kraju.
Komunist: Kaj ja morem, tak su me pošiknuli.
Za adresu mi nič nesu rekli.
Ajngel: Točno, znorel je bome univerzum celi,
več ne znašjel’ čern čern, a bel beli.
Gdo bil je grešnik, zdaj je gore,
gdo da zkuži Perine fore.
Kaj ne bi vse moglo biti stalno,
ne tak da ne znaš jel’ noro il šalno.
Lepo kot v čipke, da se vide vse niti…
Komunist: Oprostite, al borba zprotivnosti…
Ajngel: Nej me z tem komunjarskem fintam bosti!
Komunist: Kvalitet tre prejti v kvantitet.
I obratno, tak se rađa novi entitet.
Ajngel: Tovaruš, to ti je deja vu.
Vre ti je vreme da zkužiš javu.
Komunist: Zmir delaju zakoni hištorije,
Vsaka mena je negacija negacije.
Ajngel: Čkomi, čkomi, čkomi! Jezuš Kristuš!
Dosadnejši si neg je vuš.
Komunist: Dobro, čkomel bum, ne za me čut’.
Morti se bu totu i za me našel kut.
Ajngel: Kaj god. Komunist i raj su negacije.
Komunist: Če negeramo, evo kreacije!
Morem ja ovde biti bogec, proleter,
bum vam pomogel, gače pral, bum dober.
Ajngel: Potlam pak zapopevlješ “Ustajte, prezreni na svetu” (popevljeju zkupa)
Komunjara! Nemaš nič dara.
Komunist: Mogel bi vam pisat parole.
“Poštenjaki napred, kurviši dole!”
“Bratstvo i jedinstvo naš je put!”
Ajngel: Propageraš komunizem, delaš se lud.
Komunist: Kaj vaš princip ne “ljubi si bližnjega “?
Ajngel: Naravno, je ga, je ga.
Komunist: “Ne kradi!” takaj neje šega?
Ajngel: Je, je, je, lestor je tu dobrega.
Komunist: Če hočeš bližnjeg si ljubit’ i ne krasti,
moraš delavcom dati vlasti.
fabrike im na upravu predat’,
eksploatatorom objavit’ rat!
Ajngel: Dost! Da Bog da da ti se v gerlu
zaletela marksistička kost!
Zdaj si me i na greh napelal,
vrag te komunjarskog zhozal! (tira ga proč)
7. scena: Komunist
Komunist: A tak sem mu lepo štel pokazat’
Da je komunizem kerčenstvu brat.
Te ajngel je isti kot on profesor
kaj mi je v Kumrovcu rekel da sem nor
gda sem svoju teoriju izvađal.
Veli on meni: “To ti je, drug, fal.”
Kaj nigdo ne kuži da z istog korena
to su ideje? Ne to Gordijska štrena.
Mi sme bedakom kot bratim dali fabrije –
kaj ne v tem za bližnjeg ljubavi zlike?
Sme bratstvo i jedinstvo širili –
tak su i neprijatelji postali mili.
Jezuš je navek drukal zprot bogataša –
nacionalizacija je bila politika naša.
Kaj vse to ne kerščansko polučenje?
Kaj su to le komunjarske senje? (odide)
8. scena: Vragec, Vragica
Vragec, Vragica (popevljeju): “Peči, tuči, bodi, kuhaj,
pekel gle je kulineraj.
Jogenj gori, fino greje,
gnjus v kriču nam se smeje.
Po receptu dok ga rošpaš,
z botum po njem dok ti bobnjaš,
mu kot ščulec rita cverči,
baletni ga tresu gerči.
(refren) Zakaj si, zakaj si grešnik bil?
Zakaj si tulke gnjusobe naredil?
Lepo ve budi jen fini ražnjiček,
Skerbi se nam da buš oblizek.
Muka ti jako nas vezda veseli,
Gotov si, za novu rundu zreli.”
Vragec: Na zgled lepo, al žmehko je vrag biti.
Vragica: Je, je. Žmehko je sedet’ na riti.
Vragec: Potit’ se v poslu kot galijot…
Vragica: Moj sučutek, gospon skot.
Vragec: Z lotri, kurvi, morilci delat’, z tati…
Vragica:Gda se zmučiš tak je slatko spati.
Vragec: Ruke metat’ v debeljake, v žlundravce…
Vragica: Za to ne dobit’ nikakve novce…
Vragec: Nemaš ni svetka, ni godišnji, ni vikend…
Vragica: A navek ti svira smoksanov bend!
Vragec: Vezdešnji pak povodenj komunjar!
Vragica: V hištorije temu nič ne par.
Vragec: Kre njeh terpim kot zterpljivi Job.
mesto gazda, ja sem im rob.
Jel’ smert vragov želiju Bog?
Vragica: I v peklu nudiju komunizma grog.
“Sme pravredni”, tekst im je eklog,
vsak veli da je hištorije ekolog.
Vragec: ve ti ostani zdrav i vrag.
Gde je on sladki kotriženja šlag!
Od pukanja noktov ne ostal trag.
Vre ne cajta za raztezanje i rezanje,
lestor je poslušat’ komunjarsko cendranje.
Vragica: Nej se burit’, dragi moj dragec.
Ti si gli najodurnejši vragec.
Vragec: Da mi bar to veli misica,
a ne gnjusava i gerda vragica.
Vragica: Ti pak si produkt gliste i majmuna.
Čkomi, nej si gnojnost devat na vsa zvona.
Vragec: Vragička ma draga, ščave esenca,
zboriš milo kot ščave kadenca.
Vsi dreki, vso lajno v celomu svetu
nemre bit’ par tebi, šekretu.
Vragica: Šmerkljo-švicni to mi veli ztvor,
od šizonje kaj gorše je nor.
Rit mu i glava v tesne su vezi:
kaj si posere, to si pomezi.
Vragec: Zopet si se napila scaline.
Kaj te duha z vust ne brine?
Ona je za červe pravi vabec.
Zaprav, ti si im sama jeden cec.
Vragica: Hračkaš i sračkaš, ergo, živiš.
Si gigant – malo vekši neg je miš.
Vragec: Dobro si zbavila vražji fakultet –
z vust ti ide kupletov med.
Vragoca: Če dobro si zgruntam – pravi si vrag.
Zato si meni tulko drag.
ter ti dam pravu vražju pusu. (kušne ga)
vragec: Ja takaj – ženskomu krampusu. (kušne ju)
9. scena: Vragec, Vragica, Komunist
Komunist: ‘Prostite, morti v ovakve klime…
Vragica: Gdo nas to mota v naše intime?
Vragec: Gda, i če vragi, sme skor’ v raju ve?
Komunist: Ja sem le jen drobni komič.
Vragec: Bog moj, sveci i vragi, pak te kič,
hištorije zajeb, parolaški krič,
logike boge i mudrosti bič,
drug kamerad, parazitov kompič.
Vragica: Vmimoritni gospon – komunjara,
Doktor glažolog kaj mu nema para.
Komunist: Glaž je važen za razvitek demokracije.
Čez njeg se vide vsakoga akcije,
poglavito triki buržoazije,
vsaki falačec eksploatacije…
Vragec: Za pet ran Kristoša, čkomi!
Šče malo pa sem v predgrpbni komi.
Vragica: Kaj su i tebe k nami poslali?
Z peklom se peklenski negdo šali.
Gdo te i zakaj sim pošilja,
kakovog hoče polučiti cilja?
Komunist: Jen me ajngel z raja natiral…
Vragec: Ne mu zato trebalo očal.
Vragica: Zakaj sim, a ne v purgatorijum?
Komunist: Sudbe igra z bogcom. Z menum.
Vragec: Ti bogec!? Si gazda bin v onem svetu,
sekretar, bog i batina v komitetu.
Komunist: Šekret ja sem bil vsemi.
Navek sem igral po partijske šemi.
Če se negdo politički posere,
moje je da se lajno vso pobere’.
Zredi, zgladi, zrihtaj, zčisti,
če ne, te zfundaju iberkomunisti.
Vragica: Je, polizal si celu gospu Zlatku.
Komunist: To je bilo po partijskom zadatku.
Je trebalo nje gospodstvo zmenjšat’,
z građanstvom i v seksu dobit’ rat.
Kaj mi to ne bar pri vam bod?
Vragec: V pekel te ne odpelja te brod.
Vragica: Si komu piknju z nožom napravil?
Komunist: Pajceku. Sem ga i zkotrižil…
Vragec: (odmehne z rukum) Je li od tebe komu spas bila ludnica?
Komunist: Morti le drečeča budnica.
Sam sem skoro znorel od halabuke.
Klel sem im vse od nespanja muke.
Vragica: Jen bod. Si pajdaša koterog izdal, bil Juda?
Komunist: Tega sem se klonil kot špeka Buda.
Al sem posel našel vseh pajdašov deci!
Tu su mi poslužili partijski keci.
Sem ih zaigral kot violina.
Vragec: Minus bod! Mesto da ti štrument bude strina,
da ju zmesiš grešno kak da je glina…
Vragica: Mesto da ju zpeglaš i zatekneš…
Komunist: Ja sem doma puno put peglal veš.
To ne dela partijski sekretar,
Al na radničke slobode oltar…
Vragec: Ne ti ovo hlebincov škola Kumrovec!
Ti si kandidat za Stenjevec!
Vragica: Si kaj vredno, prav peklenski naredil?
Komunist: V komitetu sem največ Boga švanjil,
navečer pak z decum jelku kitil.
Na Velki petek v komitetu je bil bal,
den potlam ja sem jajca farbal.
Kaj to ne peklenski kal?
Zemite me k sebi, sem gorši neg Juda!
Na kratko, ne do Zadnjeg suda.
Vragec: Jesi li kojkrat zel peneze?
Komunist: Ja ne, al sem branil o krađi vkradenog teze.
To se zove “eksproprijacija eksproprijatora”!
Vragica: Kakva si ti huda komunjara!
Komunist: Al ja sem z autom zrušil raspelo!
Kaj to neje peklensko delo?
Vragec: Bog te je pijanog poštedel
pa ti se na “hištorijski put” podel.
Komunist: Popovska zemlja je plac me vikendice!
Za post sem zmir jel najbolše klobasice!
Kot kapitalist sem rabil sekretaricu
da mi z placa nosi grincajg, šalaticu.
Na službeni puti sem hozal flundre,
perverzne sem z njimi zbavljal runde.
Na ateizem sem si obernul ženu,
potreboču za svetim Tončom nje vničil v korenu!
Ja imam grehov za dve Tunguzije!
Pa mi sme delali felacije!!!
Vragica: Kot đurek se dereš z svojum drobninum.
Vragec: Za pekel ne dost grehov tveh kvorum.
Komunist: Ja sem jene puce zel nevinost!
Vragica: Rekla ti fala, nerabe nje bilo dost.
Komunist: Ateizem ja sem propageral!
Z popov i švor norca delal!
Čist malo mi je bilo žal.
Vragec: Da ti je prav bilo žal, morti bi mogel k nam.
Vragica: Za tu žalost more te biti sram.
Vragec: Pa mi sme zabili naše čevapčiče!
Vragica: Kak fliču tre pogledati naše ftiče.
Komunjarček, nesi šče za nas, bok.
Vragec: V grešenju ne ti delal čok. (vragi odideju)
Komunist: Vezda nigde nema nikoga.
Mi je samoča kot samoča Boga.
Je li, je li, flama zavatana!
I meni i tebi ta je sudba dana.
Tebe je bar pred kraj Pero izdal,
meni se na plenumu napunil gral.
Za vulgarni materijalizem me Jura optužil,
za zkrivljenje Marksa ja sem razpet bil.
za terevenke i za roštiljade,
za Talijanske mode parade,
za rajfle i za Leibnitz šoping,
sem kriv kaj širim Levi’s doping.
A kulke sem kričal “dole kapitalizem”
gda nam je sistem bil v krize.
Našel sem tri žertve fašističkog terora,
a vse je bilo za promičbu fora.
Su naši, pijani, zbili Švabe –
ve imaju zpomenik v Jurine grabe.
Tak prejde on kaj se trudi muči –
vrata mu zapreta gde god pokuči.
Prez vsega, a vsud smerti kes.
Ničiji, ni Ciganjski pes. (odide)
11. Purger
Purger: Kak je pretty v memu purgaču,
nowhere ni traga nikakvom draču.
Vse blešči v harmonije čudu,
vsi su busy v transformation trudu.
Vsi zbavljaju svoj posel pokore,
kaj nesu mogli, ve vsak more.
Ovo je čudoredne ekologije happening,
sem ja actually purgerski king!
Tu isitne ode singa lažec,
tam pak gemište plača skupec.
Je ga flundric, z kefam se glancaju,
pijanci mir najdu v kamiličnom čaju.
Lenjaki prekopano prekopavaju,
kumernjaki su zmir v frizeraju.
Hotniki pomažu lotrenem babicam,
im peru, how nice, pleča i sram.
Buzoranti, žigoli i lezbače
na rokoko musickerpaju gače.
Kot nuns pšaniki rediju krunice,
čkomine conductors su tračlavice.
Prav je moralen čistilišča design,
Vsagdo poštuje pokore si line.
Tak ima biti, sem ja mu master,
gospon purger, general manager!
12. scena: Purger, Komunist
Komunist: (zvuna) “Ve spite, kompiči vi moji, (popevlje na “Internacionalu”)
Vi, bogci kaj ih muči pad.
Zdaj druge žitek z srečum goji,
ni vrag več nas nema rad.”
Purger: Evo meni novog kandidata,
odpreti mu treba vrata. (odpira)
Please, dobro došli v purgatorijum,
designed and made by Purgerov um!
Welcome to, po domači, purgač.
Hote i če ste prez pants i gač. (čisti, spreja Komunista)
Komunist: Gospon, al ja sem čist kot opatica!
Pošnjofajte, nigde duhe od švica.
Purger: (šnjofa) Si duhe kot rubbish, garbage, litter!
Ne te čistog ni deset zer!
Komunist: Al mene su oprali kak merliča!
Bilo je suz, plača, kriča.
Purger: Skoro beautifuldišiš, kot peach.
Skoro, al si v smradu išče rich.
Moraš biti real purgovnjak,
ne as do ve, vmimoriten, mlak. (slači ga)
Komunist: Al ja bum čisto zgubil ten!
Kaj bum ja morti je.. očiščen?
Purger: Čkomi. Ve si ti v zvuncajtne sfere,
purgatorske su a bit drugače mere.
Alas! Pa ti si mozulov pun! (ztišče mu ih)
Komunist: Sem drugač čist, tega zvun.
Vsaki je droptinica, le trun.
Purger: Kaj god. Zabadav ja purgolog nis.
Kmalu dobiš čistoče kiss.
Mam ve vidiš kaj je science.
Gda zatanca po tebi dance,
se buš čutil kot bleščeči star! (hadra ga)
Komunist: Jaj, nejte, gospon, vu te kvar!
Bi mogel prez sebe celog ostati.
Kaj se vaša purgologija zplati?
Purger: Po telu ti je, alas, vsega i kaj. (čisti ga z kefom, canjkom, mini-vcecalnikom)
Em ti si bil grehov paradise, raj.
Tak ti dojde, you know, do revolucije.
Komunist: Je, gda se kupica žuhkoče prelije,
ljude mogu primit’ puntarije.
Purger: Gda telo zbeteža i duh kcoj,
gda se master ponaša kakti noj…
Komunist: Gda se vsi faktori družtva slože,
gda nabruse jezikove nože…
Purger: Gda se create volja jaka…
Komunist: Prez organizacije nič ne šljaka!
Purger: Pa se celog družtva naredi scanning,
Listing izpiše za tergeting…
Komunist: Prez zdraveh subjektivneh snag
nigda se ne prejde odluke prag.
Purger: Teda se happen očiščenje,
Teda se postane a new ztvorenje.
Teda you are kot sonce čist!
Komunist: Vse to naredit’ more komunist!
Purger: Kaj!? So ti si ta poškodna beast!
Išče se nesi rešil misleneh glist,
kot brabonjek smerdiš v marksističke mist.
Komunist: Meni je kot Marksu bil ideal Krist.
Purger: Tvoje words imaju vrednost
kot žlundra, kot prezmasna kost.
Bog moj, why več ne poštenog kumernjaka,
iliti maleh gnjusob marljivog dijaka,
sinnera, al sometimes potezov pravednika.
Komunist: Ja sem temu čist pljunuta zlika!
Purger: Ti si bogčije i logoreje fačuk,
za eyes razuma grizuči luk,
štacije ilusion obhodeči cug,
čušpajz šalata, falšivi crook,
debela prevarancije book.
Komunist: Naj budem kakov god hočeš drek,
al zmed tulko debilneh v čistilišču fac
kaj jedino komunist nemre dobit’ plac?
Purger: Placa ga je, al ne rezona.
Mam mi zazvoniš na komunjarska zvona.
To ti se zove incompatibility.
Komunist: Kaj men nemreš tu negde zkriti?
Mogel bi ti pomoči biti.
Purger: Jesi ti mitingaški ztvor,
Fletno mi napraviš v duše war.
From reda narediš zmešariju,
from sklada disharmoniju.
Maybe ve postaneš sličnejši človeku,
za prezcajtje dobiš podobnu obleku.
Bye. Zdurat’ ti je do konca sveta.
Kaj je to za čerlenoga Hamleta? (odide)
13. scena: Komunist
Komunist: Je, ostal bum prekleti Holandez.
Navek bum čakal na bolše rez.
Nigdinek, večne domovine prez.
A vse je to polak jene sitnice –
v meni preveč dela červek pravice.
Me tira na vsikakve vetrenjače,
borit’ se zprot hištorijske kače,
Mesto da bum v življenju riba.
Ta zvest je me kaštige šiba.
Kaj ne pisca da ga petne ta tragedija?
Em ovo je za lektiru poezija.
“Po peklaču i purgaču (popevlje na “Po šumama i gorama”)
cele vekivečnosti
ide jeden David pravi
z usudom se on bosti.
Kamen on bi vre bil hitil,
Mikelanđela pak ne
da sačuva lepost njegvu,
da ga v’ vmetelnost on dene.
Gde si, da si, Buonaroti,
kaj blesik te ne bode?
Huda drama tu se vodi,
A artista nigde ne.
Šekspir jeden tak bi trebal
dok Hamlet je išče tu,
monologe dok govori,
skor’ heroja vre ne bu.”
14. scena: Bog
Bog: Vezda morem mediterat’,
v svetu, presvetljen, vživat’.
Točno je tak kak ima bit’,
vsigdo je z svojem bitjem sit.
Blešči vse od harmonije –
to je delo Božje meštrije.
Bravo, Bogo, tvoja dika (repa)
lepša je neg tvoja zlika.
Bome dober ti je logos,
ti za ztvoritvu imaš nos.
Tu i tam nekaj zadene,
al se fletno ofnja, gene.
I – pa je del vesmirskog reda,
sreče mleka, sreče meda.
Ja dok sem Bog i batina,
Samo to bu istina.
Kak je lepo moje delo,
ima dušu, ima telo!
Gdo nemre njega bit sit,
naj v nigdine išče bit.
15. scena: Bog, Komunist
Bog: Lojtra, lojtra, lojtra… (meditera)
Komunist: O, tu ste vi meni, Bogek moj ljubljeni! (gerli ga, kušuje)
Bog: Gdo me to liže i mantra?
Ja mediteram! Lojtra, lojtra, lojtra…
Komunist: Vas vendar je! kulko sem srečen!
Vre se plačem. Kak da ste hren. (kušuje ga, gerli)
Bog: Nej me lizat’, nis ja sladoled.
Znovič mi pizdek dela nered.
Gda sem se najbolše zamediteral,
ta poškoda mi je mantru zteral.
Kaj je moja mantra bila?
Jel’ lagev, larma, kobila?
Komunist: O, fala Bogu da Boga ima!
Fala ti kaj vse ve štima. (na koleni, gledeč v nebo)
Fala ti puno za pravičnost
Kaj nem več landral čez večnost.
Fala ti kaj nis dobil gli kost,
neg tebe, Bogek moj, za rajek most!
Bog: Kaj!? Vrag ti tvoj jebi rajek!
Kakov je ovo posrani povedek?
I kam gore lučeš kot žaba?
Nesem ti ja prez gačic baba.
Ja sem ti veličetni Japa Bog, gospon.
Gde ti je, mulec, verničji bonton?
Komunist: Oprostite, sem nevernički vernik.
Bog: Kaj!? Nova fela, i krava i bik?
Komunist: Drug Bog, ja sem, znate komunist,
zajedničar, kak veli vaš sin Jezš Krist.
Bog: Moj sin zajedničar!?
Vražje promičbe pa novi dar.
Em mi sme zveličitelji ljudi!
Komunist: Lepo od vas. Faljen Bog budi.
Bog: Tak. Reči kaj hočeš. Mi se mudi.
Kaj mi je mantra? Kaj mi je mantra?
Komunist: I meni se vre čist mantra.
Bog: Kaj!? Ti si prosvetljenje polučil?
Komunist: Je, je. Puno sem toga ja zkužil.
Bog: Daj mi reči, morti i meni pomore.
Vse te moje ztvoriteljske fore,
celi moj faljeni božanski opus,
negda mi se čini, da prostiš, kupus.
Ne zelje, prez rebrec, prez ajnprena.
Kak da mi dojde v glavu mrena –
vse vidim i čujem, a nič mi ne jasno.
Tak bi rado preklel glasno,
a ne smem, mi je Bog biti,
eternuvat’, čkominje trebiti.
Komunist: Bog, nič se sekirati nej.
Opus ti je čist OK.
Negda on norjački v harcu halabuči,
po zemlje razleje povodenj žuči –
nevini se muče, a Bog muči.
Bog: Priznam. Kaj morem, i to se sluči.
Komunist: A negda pak čevuri kot vulinjak,
se oglase reke, veter, ftiči, ztvor vsak,
z popevkam naprave do tebe štreke,
celi planetarijum se polepša, dobi mašleke,
dok Teru znovič ne prime hištorijski fuc
gda sme vsi dobri le za ritobrisni nuc.
Teda pojdeme na frontu, v Aušvic, v Gulag,
gde nam je i napoj kot šunjka drag.
Dobro tancamo ratne balete,
kaj moreš – človek ti je navek dete.
Bog: Ti, bog i bogme, znaš zlatovusteti.
Čist lepo te je poslušati.
Komunist: Je, svet je điđeren, al se preveč ringišpila,
glavotren je, kak da ga tira padavična sila.
Vendar, gda se zmislim žitka duhe,
kak žmahne on ima sreče kruhe,
mam bi se povernul, ma i kak komunist.
Bog: Da si mi ti bil peti evanđelist,
moj, kak ti veliš, svetski ringišpil,
morti bi več kot šlingeraj bil.
Komunist: Ne šče kesno, dajte mi obavit’ misiju.
Svet mam dobi novu harmoniju.
Znovič bute zbavljali meditaciju…
Bog: Morti je tak. Nu moram si malo premislit’.
Ne to tak ajnfah kak ameba bit’.
Vugni se, moram vuključit’ mišljenja aparat.
Polak tebe mi bu pamet haril misleni bat.
V glave mi se vre vodi za i zprot rat.
Do ve sem jedino svega sina vuskrisil,
ve bi komunjca z novem žitkom nagradil…
Hodi proč, si me hitil na gruntanja gril.
Dojdi za pol vure. Pervo pokuči.
Bog moj, zakaj me jen prezbožec tak muči! (Komunist odide klanjajuči se)
16. scena: Bog
Bog: Sem to ja takov ztvoril svet?
Bog moj, gde mi je bila pamet!
Kak da mu ja nis Bog Otec,
kak da ga ne napravil jen jopec.
Vse se čist v čušpajz zmešalo,
apsurda dobilo salo.
Ja, gospon Bog, ni na nebu nemam mira,
stalno mi gdo z molbum ofira.
Vsigdo hoče privilegiju,
da zažmirim, hoče protekciju.
Velki su, Bog moj, zpetili se kvari,
za grehe, za red nigdo ne mari.
Šče komunjec za komunjcom ve dolazi,
kak da me unda ne primeju frazi.
Bome mi bude zato platil Pero –
kaj on misli da sem nebeski lero?
Komunjce na nebo pušča prez pardona
sim gore, čist do mega trona.
A komunjcom sem predi bil glavna meta,
med verniki ne ve lepšeg cvet’a.
Naredili su ne jenu anti-Božju tribinu,
ve gude “Bog je ljubav” violinu.
Na me su kot pese pujdali ljude,
ve su im najbolše me ljubavi dude.
Razpela su kurili i krunice,
ve ih ‘maju v garaže, vikendice.
Kaj sem zdaj ja, Bog moj, čineči,
kaj na ovu zmešariju reči?
Nemreš ni v miru kak Bog mediterat’,
navek se nekom hoče sr… kakat’.
Pozicija mi čisti pat. (v lotus položku meditera)
17. scena: Bog, Komunist
Komunist: (zvuna) Kuc, kuc, kuc, Bogek moj, kuc, kuc!
Bog: Jaj, kaj je Bog za komunjarski nuc?
Komunist: (zvuna) Jesem morti pripuščen dojti k vam?
Bog: Za deset let moreš dojti mam.
Štel bi bit’ “pripuščen” – kak ga ne sram!
Kaj sem, Bogek moj, čineči?
Kak mi se dugo na dilemam peči?
Komunist: (zvuna) Ja idem! Gdo se neje zkril, osel bude bil!
(dohajajuči) Bome Bog moj dela fitnesa dril.
Segurno ste se prez muke odlučil.
Bog: Je, bilo je lehko kot žmehko.
Komunist: Jaj, kak volim kmične Božje reči!
Tak su mi zgodne – (cmokne) mujcek vu vreči!
Nu kakova je, Bogek, odluka?
Jaj, kak je sladka porođajna muka!
Kak je lepo bilo vašom sinu,
na svet se zpustil čez …
Bog: Čkomi! Ne ovo kurs ostipacije!
Komunist: Kak prekrasni Božji fuc je!
Tak to dela pravi gospon Bog,
zpameten, ‘telegenteni mundolog.
Bog: Kaj!? Ja da mudolog budem!?
Pa ja rajše za smetlara odidem.
Jaj, jaj, kak je težko Bog biti,
Z ovakvem picajzlom žitek delati.
Dojde mi čisto za pošiziti.
Kaj da non-stop z dreki prevurjam,
Da vse pizdarije rešavam sam.
Dost mi je svetske zajebancije!
Hočem nektara i ambrozije!
Komunist: Si počinite. Ste delali kot mrav.
Ja vam svet zredim zabadav.
Vi pa bute mentalno zdrav.
Bog: Dobro. Verni se na zemlju i reda napravi.
Nečem da me vsaki čas svet davi.
Samo nej pa ztvarat’ zajedničarstvo.
Zemi si kompjutore, delaj kozarstvo.
O komunzmu ni reči.
Te pošljem v pekel reš se peči.
Komunist: Idem, kak velite, tu kozu derat’.
Bute vidli kak se kumeru daje mat.
18. scena: Komunist
Komunist: Drage dame i gospodo, velepoštovani glasovači, pardon, glasovatelji! Čujete li zvon gospođe Povijesti, pitam ja vas? Din-don, din-don, din-don! Kao što zvoni podne tako i sada zvoni komunizmu. Ali, to nije molitveni zvon, nego pogrebni, to jest sprovodno zvonce. Jer, komunizam je mrtav. Mrtav, gospodo, ali ne kompletno, nego oko circa devedeset posto jer mi smo ga već na prvim višestranačkim izborima ukokali kako Bog zapovijeda, majku mu četničku. To je dovoljno da beštija otegne papke ko pas ili glista, koji, makar nemaju papke, ipak su živina. A komunizam je velesvjetska historijsko-domaća životinja naravi punice koja je deset puta bila na plastičnoj operaciji i još izgleda ko Miss žaba. Zato, dolje sustav koji te tjera da dižeš kredite i hoćeš-nećeš postaješ vulgarni materijalist ko moj susjed koji ima, zamislite, pet bicikla, tri mlinca za kavu, četiri lopate, sedam čekića, punu ledenicu od tristo litara i – četiri knjige! Sanjaricu, “Sto ljubavnih položaja”, kuharicu i priručnik o izbjegavanju poreza. No, dobro, on je višečlani mesar s familijom, ali to ga ne čini vanserijskim.
Jedno od nepostavljenih pitanja, gospodo, jest: što je taj komunizam radio s gospodinom našim Bogom i ostalom gospodom s neba? On ih je ukinuo kao što se ukida porez na pelene! A porez na pelene je razlog za psovku! Boga se kao oca ne može ukinuti ni u slučaju razvoda ma koliko ga psovali, a smrt Boga kao oca nije radost jer ništa ne nasljeđujemo kao razvodna djeca. Naša stranka vam obećaje da ćemo vam ponovno vratiti dragoga Boga. Štoviše, mi ćemo s njim biti u najtješnjim vezama, ništa manje nego s Njemačkom. Na TV ćete moći Boga vidjeti svaki dan, a u nedjelju dva puta. Živio naš gospodin Bog i njegova majka Bogorodica, s kojom su naše vidjelice u direktnoj vezi! Naša stranka vam je omogućila da i vi sudjelujete u viđenjima preko telefona, koji ćemo dovesti do svake kuće pa, prema tome, i Bogorodicu, ako nam vi to svojim glasovima omogućite.
Na kraju, dragi štovanici, Hrvatska, Croatia! Mi sada imamo Croatiu ne samo u osiguravajućem društvu i kao cigarete, nego i kao domovinu. Kao što čovjek koji se uzdigao s dna pa ima svoje cipele, čarape i gaće, ne više Caritasove – tako i mi sada imamo vlastitu domovinu.,koju smo zaradili krvlju, znojem i komunističkim mukama. Mi, koji smo sve to radili, znalački smo je stvorili iz religije religijarum uz ništa manje inteligencije nego kod Nikole Šubića Zrinskog i ostalih narodnih heroja. Mi, gotovo mučenici, imamo prepuno pravo da je i dalje njegujemo, pazimo i rukovodimo. Dozvolite da mi budemo šoferi, a da Hrvatska bude tenk progresa! Krenimo u svijetlu budućnost da zajedno dokusurimo crvenog komunjarskog vraga i ono što je od njega ostalo. Glasujte za nas, stranku koja to zna. Živjeli mi i vi s nama na čelu!
Prof. Željko Funda
KAJOFILSKO-KAJOLOŠKA DEKLARACIJA
O KAJKAVSKOMU JEZIKU
1. Kajkavski je jezik.
2. Kajkavski ima puno izvustja (Zagorsko, Međimursko, Podravsko, Prigorsko, urbano, Gorskokotarsko) kotera se na išče več podizvustja deliju (najznanejše je Bednjansko podizvustje Zagorskoga izvustja).
3. Kajkavski je jezik koteri je prek 160 let bil hiberneran, al koteri čez to vreme svoje lingvističke lastovitosti (fonologiju, morfologiju, sintaksu i leksiku) zgubil neje ter je poglavito zato jezik bil i ostal.
4. Kajkavski se ne da štokajuči razvijati, zvučavati, popularizerati, emanciperati, voleti, najmenjše pak zveličavati. Štokajuči, Kaj se efemerizera i dekredibilizera.
5. Zvun družinskoga govorenja, kaj je zibka vsakoga jezika, Kajkavski jezik se najbolše čuva i razvija kajkanjem v knjigovnosti, navukam, publicistike, v mediji. Od pisanja poezije na jenom od Kajkavskeh izvustja ne puno hasni.
6. Kajkavci su privremenito svoj jezik Horvatskomu bratinstvu i deržavotvorstu alduvali. Ze ztvoritvum Horvatske deržave Kajkavci svoj jezik od pozabe, odhičenosti i zatiravanja pravicu imaju braniti i zveličavati ga.
7. Dojdučost Kajkavskoga jezika odvisna je od sela i mužadije, al denes ponajveč od kajofilskeh kajologov i kajološkeh kajofilov, oneh koteri vupača i vere imaju.
8. Več za Kaj dela on kaj Kajkavski kune, špota i švanji neg on kaj zpametno štoka o Baladam Miroslava Krleže.
9. Kajkavsko-štokavski bastard more stopram kratkocajtno od hasni biti. Dugocajtno gledajuči, te bastard je alibi za Kajkavsku lenost, nehajnost, strašljivost i gingavoču.
10. Od štokajučeh družb i medijov v severo-zahodne Horvatske kaj v imenu svojemu “Kajkavski” imaju, kulko god oni dobrovoljni bili, puno vajde neje. Oni delaju na hasen škode Kajkavske.
11. Kajkati il ne kajkati – to ne pitanje. Lestor je kak kajkati pitanje.
12. Alduvanost Kajkavskoga jezika ztvari ne meri se z brojem štokajučeh stranic o Krleže, Domjaniću, Galoviću etc. neg z brojem napisaneh i zgovoreneh reči na Kajkavskomu jeziku.
13. V pričetku nam je bil materinski Kaj. On naš dočetek neje, mi njegov dočetek nemo.http://www.forumgorica.com/kajkavski/hrvacki-trojezicni-pluralizem-ili-sto-jenoumle/msg3144/#msg3144
