Željko Funda

 

 

 

MALA KAJKAVSKA GRAMATIKA

 

temeljine

 

 

 

Reč materinska od đemanta sakoga je preštimanejša. Krleža, Zastave

samizdat, Varaždin, jesen, 2004.                                              

 

  

 

OBJAŠNJENJA NAKANE

 

 

 

(Apage, Štokajski!)

 

V na’zaj neku’like let pri’pravljaju se ‘stručno-‘znanstveni ‘skupovi  o revitali’zacije i emanci’pacije ‘Kaja. Vre ‘puno let se kla’guje i ‘cendra nad slad’kem na’šem ‘Kajom, ‘ferflja se o nje’gove ‘žertve, krako’ri se o nje’gove život’nosti, ‘slini se nad nje’govum ‘hudum ‘sudbum – vse tak ‘lepo i ‘točno na, vezda zvanomu, stan’dardnomu Hor’vatskomu je’ziku na to’čnosti i le’pote kote’roga bi ‘vsaki Bo’sanec pojal’neti se ‘mogel. Kaj’kavske ‘reči o Kaj’kavske ‘sudbe ne ‘moči ‘čuti. Vse je pravo’verno, ofici’jalno Hor’vatski, kroatis’tički, čist v ravno’vesju z jeda’naestum za’povedi ‘Božjum.

 

Kaj ‘drugo neg ‘reči – ‘zmešani ‘lončeki i ‘zvončeki. Em kak je mo’guče jen idi’om zveliča’vati čez idi’om kote’ri mu je prev’zel ‘ime i ‘funkciju, kote’ri ga je v (kak ne’zreli) “dija’lekt” od’rinul, kote’ri ‘hoče je’dini prota’gonist Hor’vatske je’zičke ‘scene ‘biti? Kaj se je’dino z govo’renjem i pi’sanjem na ‘Kaju emanci’perati i revitali’zerati ‘more! To je te’meljni prin’cip more’bitne Kaj’kavske rene’sanse. Če se ‘ona čez Kaj’kavsku go’vornu i pi’sanu ‘praksu ne za’počne, te rene’sanse ni’gda ne bu.

 

Da bi Kaj’kavski nevupa’jučeci i malo’verci ‘veru i ‘vupača oba’trivel, ničemur’nemi Štokajcom v truc, ja sem, nu, ‘malu pri’ručnu Kaj’kavsku gra’matiku ‘probal na’pisati[1], ta’kaj, da bi anti-Kaj’kavcom (zadnji) argu’ment zbil. ‘Najmre, je ga lin’gvistov ter’dečeh da jen idi’om ‘neje je’zik ‘doklam se on sam kak ta’kov ne pre’pozna, ‘doklam svoj ja ‘nema, ‘doklam se z svo’jum gra’matikum ne “legeti’mera”. V prete’klosti Kaj je to ‘imel. Je ga po’dost gra’matik i reč’nikov Kaj’kavskoga je’zika. Gra’matike: Szentmartoni’jova (Einleitung zur Kroatischen Sprachlehre für Teuche, 1783.), Đurkoveč’koga (Jezič’nica Hor’vatsko-slo’vinska za ‘hasen ‘Slavincev i potre’boču os’taleh strans’koga je’zika na’rodov, 1828.), Kristijanovi’čova (Gramatik der Kroatische Mundart, 1837.). Vuzput da pripo’menem da je nezgotov’ljena  i kak ‘knjiga ‘neje vun’data ‘Šojatova ‘Kratki ‘navuk jezič’nice hor’vatske (zhajalo v KAJU od 1969. do 1971., a z kote’rum sem se ponaj’več ‘služil)[2]. Ta’kaj, ‘Ivšič je 1936. vun’dal ‘Jezik Hr’vata ‘kajkavaca, kote’ra se največ z Kaj’kavskum pro’zodijum i fono’logijum ‘bavi.  ‘Predi ile’rizma ‘zišla su tri ‘važna Kaj’kavska rečov’nika: Hab’deličov Dictionar, (1670.), Belo’stencov, Gazophylacium (1740.), Jam’brešičov Lexicon Latinum (1742.). V XX sto’letju ‘zišla su dva  hasno’vita rečov’nika: Hrgov  Iva’nečki ‘govor i ‘rječnik (1996.), Veče’najov ‘Rječnik ‘Gole (1997.), a 2002. je ‘zišel Lip’ljinov ‘Rječnik ‘varaždinskoga ‘kajkavskog ‘govora.  ‘Išče z’haja HAZUov ‘Rječnik ‘hrvatskoga ‘kajkavskoga ‘književnog ‘jezika ( od 1984. vun’dato je 9 knjig. V nas’lovu kajkavskoga književnog jezika ne zname’nuje kaj zname’nuje, neg jezik knjiga na kajkavskom, kaj je čista pelda kajofi’lečke protizdravora’zumske ‘logike).

 

Anda, vse je pe’ljalo k for’meranju za’sebnoga Kaj’kavskoga  je’zika. Kaj bi i kak bi ‘bilo da je tak ‘bilo, kak bi se te jezik zval (Hor’vatski/ Severnohor’vatski/Kajkavski?) več i ‘vezda ‘neje zmi’seli špeku’lerati.

 

‘Teda je ‘došel ili’rizem i zdaj ‘skoro 170 let Kaj’kavske hiber’nacije[3]. Od 1837., od Kristijanovi’čove Kaj’kavske gra’matike, pa vse do 1936., kaj je ‘jako zname’nito, do nare’čene Ivši’čove ‘knjige, ne ga ‘pravoga kajo’loškoga ‘dela[4]. Kajo’loški kontinui’tet se ‘zgubil več neg Kaj’kavski knji’govni kontinui’tet, kote’roga je ‘Matoš 1900. pod’budil z Hrasto’vačkem nokturnom. Ono kaj je “stara” kajologija ztvo’rila, vse več je dugo’vanje knjig posta’jalo, a kak je Što’kavska ‘zvezda vse več sja’jila, vse ne-Što’kavsko, ‘anda, Kajkavsko, Ma’đarsko, La’tinsko,  Ger’mansko, sjaj, ‘važnost i vpo’rabnost  zgub’ljalo je – ose’bujno če se zna da je ‘druga polo’vica XIX i ‘perva polo’vica XX sto’letja ‘doba inten’zivnoga raz’vitka Hor’vatske ‘nacije, kaj je pro’ces kote’ri ‘grubo odhi’tavlje vse kaj mu prepre’čuje ‘tečnju, ‘tijam kaj ga der’buje.

 

 

Pri koncu XX stoletja, gda su se po’godi za for’meranje neod’visne Hor’vatske der’žave zte’kavali, ztvara’la se kri’tička ‘masa od kajo’loškeh teks’tov[5] i od Kaj’kavske vmetel’ničke knji’govnosti kote’ra je, nu, i do ove gra’matike do’peljala. Da ju ja zdaj na’pisal ‘nesem, se’guren sem da bi ju za kote’ro ‘leto neg’do ‘drugi na’pisal ‘kajti, po’navljam, po’godi su tu. Medtem’toga, ‘stare gra’matike, a najmlajša je Kristijanovičova, mo’derni Kaj’kavski ‘neje v mo’gučnosti ra’biti z dva glavna razloga: 1. z vekšinum se v Nacionalne i sveučilišne knjižnice v Zagrebu nahajaju, anda, skoro su nedosegljive kajti ne ga reprintov, i 2. zvun gramatike Đurkovečkoga druge jezičnice su na Germanskomu il Latinskomu napisane ter su tak dodatno nedosegljive.

 

Za’sebni prob’lem, ‘meni ‘jako ‘velki z ‘puno podraz’logov, z antropo’loškog ‘morti ponaj’več, je dekajkavi’zacija Kaja, njegova štokavi’zacija. Mo’derni Kaj več neje Kaj od predi ilerizma. To je ‘isto ‘tulko, ‘tijam ‘morti več, psiho’loško-socio’loška kak i lingvis’tička ‘činka. Kak je morti nedos’tatno poz’nato, da ne bi ži’veli v anti-‘zbilje, polo’vično, ‘tuđi ‘kulko ‘sebi ‘tulko i dru’gem, da ne bi ži’veli v hišto’rijskomu ‘vakuumu, Kaj’kavci su ‘morali vse več Što’kavski govo’riti. I ‘predi 168 let i ‘vezda Kaj’kavci su v paradok’salne situ’acije: ‘Bitikaj ‘nesi, ne ‘bitikaj ‘jesi, polu‘bitiKaj‘kavski, polu‘biti Što‘kavski! Polak nepestu’vanosti Kajkavski je pozadost Štokajskipostal. Kak v ta’kove situ’acije (pestuvajuču) gra’matiku o ‘biti–kaj–nesi pi’sati?  ‘Kajti, Kajkavs’komu su se dogo’dile  prez’brojne antikaj’kavosti, ose’bujno v kolokvi’jalne vporabe, a kaj ih ve ‘treba v Kaj’kavsku lingvis’tičku mo’tritvu ‘zeti! To je ‘posel kaj je ‘hočeš-‘nečeš izdaj’nički: il je zneve’riti (čisti) Kaj’kavski je’zik il pak ovo’cajtni Kaj! Za’to je stra’hotna di’lema zestav’ljača ovo’cajtne Kaj’kavske jezič’nice: kak da ta gra’matika i Kaj’kavska i ovo’cajtna ‘bude? Kak da odkaj’kavnost, “Što’kaj”, štokavi’zerani Kaj, ‘temelj kaj’kavnosti ‘bude? Em je ‘čisti Kaj’kavski voka’lizem marodno ogin’gavel. Vse Kaj’kavske gla’sove več ne ‘moči ‘čuti. ‘Čisti Kaj’kavski ak’centi, ‘njevo ‘mesto v re’či ponaj’več, ta’kaj su ‘skoro zgi’nuli. (Gdo bu ‘denes gla’vak, ro’ditelj, Hor’vat, Đur’đevec, no’vak, anda, z ak’centom na ‘druge ‘slovke, zgo’voril?) Pol Kaj’kavskeh re’či je po’zabljeno. (Gdo ‘išče zna kaj je če’prem, kolo’mija, dra’goča, ‘gdeno, gusto’krat, ‘skokce, pocu’lica, cec’njak, hlač’nica itd. itd.) Kaj’kavska reče’nica se v go’vorne ‘prakse ‘isto kak i Što’kavska reče’nica ‘slaže.

 

Če se zna – da si po’morem z ‘DanicumHor‘vatskum, Sla‘vonskumiDalma‘inskum[6]gde se čist Wittgen’steinovski veli: Štojeizvan krugaizrečja, tojeizvankrugapoznanstva., iliti, malo dalše, Doklejezik, dotleum. – če se, anda,  zna da kaj v je’ziku ‘neje, i neje, ter, konsekventno, kaj v mate’rinskomu je’ziku ‘neje, le na’pol ‘lucko je[7], v ovakove situacije se premoščenje Kajkavske hibernacije nudi za odlučiti se, anda, bypassnagramatika. V teme’ljenju svoje pre’mostne gra’matike ja sem se za prin’cip biti-kaj-jesi od’lučil,  za “Kaj’kavski” Kaj, ‘anda, za več onocajt’nosti, v premiš’ljanje naj’več jema’juči Kaj ka’kov je bil gda ga je ili’rizem v normal’nomu raz’vitku pre’tergel, gda Kaj išče kak ‘provincijalni ‘jezik (Vuko’tinovič) ne bil stigmati’zeran[8]. Na’ravno, tak te te’meljni Kaj “čist” ‘bude, ‘zviren i svoj, nu, ta’kaj, sta’rinski, staro’moden ter knji’goven, več il menj ‘proti ovocajt’nega ‘Kaja, lasto’vito go’vornoga. Medtem’toga, tak, rekajkavizera’juči Kaj, ‘rekel bi, je’dino tak, Kaj’kavski kak “Kaj’kavski” ‘more os’tati. Tak, i je’dino tak, on ne bu Što-‘Kaj-ski ‘jezik. Te nje’gov joči’vestni ‘menjek, kak i vse ‘drugo na o’vemu ‘svetu, i kak’voča, i dob’rina i pred’noča ‘more ‘biti ‘kajti je’zična neovo’cajtnost, knjiž’ničkost, hišto’rijskost ta’kov je’zik od (pre’fletnog) ha’banja šči’tiju, ču’vaju mu ‘zvirnost ter ‘daju ‘čudni (oksimo’ronski!) žmah po’znate ‘tajne, o’durne le’pote i ‘stare friš’koče!

[5] Zkupniki zbratvi v Krapine, Čakovcu, Zeline, Zlataru, Varaždinu etc.
[6] Broj 20, str. 80
[7] Vu dobe globalizacije situacija se strahovitno zmenila. Denes se javlja dilema je li  morti ono kaj je jenomu kraju najosebnejše, jezik materinski, svetlotvorna mezga, je li on zaprečka kotera delovno participaciju v hištorije onemogučuje. Mam je za reči da je to denes dilema vsakoga drobnoga jezika.
[8] Kajkavce je verjetno največ bolela činka da su ilirizem gli Kajkavci zpeljali i da su oni ponajveč svoj materinski jezik ovak švanjili.

Gli te oksimoro’nizem, kote’ri je ima’nenten revitali’zeranomu Kaju, je lete’rarno ‘jako vporab’ljiv, lasto’vito v po’ezije. (V ‘proze, v ur’bane ‘proze ponaj’več, Kaj’kavski oksimoro’nizem je do stilo’cidnosti škod’ljiv.) ‘Denes je Kaj sam po ‘sebi poe’tičen, lete’raren, ‘tijam filozo’fičen. Nu, ta’kaj, on je nes’paden, po’zaben, ne’razmen, nerab’ljiv, za’muden, primi’tiven (‘ovde: v “pri’četku raz’vitka”, ne “na zvir’nomu ‘stadiju”), lasto’vito če je dijalek’talen[9]. Kaj’kavski dija’lekti su ‘isto tak ‘velka o’pasnost po Kaj kak i štokavi’zacija. ‘Doklam ga Što kak-tak, al ‘skoro Mefis’tovski, moderni’zera, nje’govi dija’lekti ga provincijali’zeraju, rurali’zeraju. Ze svojum je’zičnum insufici’jencijum ‘oni mu pri’bavljaju ‘stigmu neverodos’tojnosti ter To ti je ‘jezik ‘Gornje Vuko’jebine. Rele’vantno Kaj’kavski pi’sati ‘denes se je’dino na relingvi’zeranomu Kaj’kavskomu je’ziku pi’sati ‘more[10].

 

‘Išče bi se ‘dalo filozo’ferati o po’ložku (more’biti) relingvi’zeranoga ‘Kaja, al od ‘tega se on relingvi’zeral ne bu. Se ‘razme, po’željno bi ‘bilo če bi se filo’zofski e’seji o tako’vomu ‘Kaju po’kazali ‘kajti ‘oni nje’govu lingvis’tičku vteme’ljenost ‘lestor kre’piti ‘moreju. ‘Vendar je raz’lučno da ‘oni relingvi’zaciju ‘Kaja ‘lestor pra’titi ‘moreju, ‘nikak ju ne pred’viđati il, ‘morti šče ‘gorše, o nje špeku’lerati.

 

Kak je z do ‘vezda re’čenog raz’lučno, je, stano’vito, o’va gra’matika je dost protiovo’cajtna, ‘anda, konzerva’tivna. ‘Ona ne tol’nači i ‘neče tolna’čiti vez’dešnji ‘stadij raz’vitka go’vornoga ‘Kaja ‘kajti bi tak’peldno nje’govu delingvi’zeranost sistemati’zerati i afir’merati ‘morala. Na pi’sani Kaj ‘skoro da se ne ‘moči ober’nuti ‘kajti je on il ta’kaj po’dost štokavi’zeran, il je vmetel’nički nerele’vanten, il pak dijalek’talen (zmislu’juče da je na je’nom od Kaj’kavskeh dija’lektov na’pisan). O’va gra’matika ‘hoče nje’govu ‘čistu Kaj’kavsku jezi’koču oslobo’diti i za ambici’ozne vmetel’ničke pro’jekte ju pr’ipraviti. Kaj’da, ta’kova gra’matika je po’dost antikolokvi’jalna i kak ‘temelj go’vornoga Kaj’kavskoga ‘more se ‘stopram ‘delno ra’biti. ‘Vendar, i po’žalno, ‘štimam da je’dino tak je mo’guče ‘bilo re’šiti se Što’kavskeh nabra’noč, nekajkav’čine, kaj je jen od ‘važneh argu’mentov Kajo’fobov da se o dija’lektu ‘dela, ‘grane Što’kavskega matič’njaka.

 

‘Polak velko’brojnosti Kaj’kavskeh dija’lektov ter nje’hove med’sobno ‘skoro negera’juče raz’lučnosti, ‘trebalo se  za te’meljni Kaj’kavski di’jalekt odlu’čiti i na nje’govi lastovi’tosti ob’činski grama’tički sis’tem zgra’đivati. Ja sem se za Za’gorsko iz’vustje od’lučil, severo-za’hodnu vari’jantu ‘Kaja, kaj po Iv’šiču ‘pervu ‘grupu či’ni. ‘Ona objedi’njuje kako’vosti os’taleh grup, ‘neje ‘tulko z štokavi’zacijum na’četa ter naj’več Kaj’kavcov z tem iz’vustjem go’vori. Ta’kaj, Ba’lade su na te’mu iz’vustju na’pisane, kak i naj’vekši broj ‘vredneh del Kaj’kavske knji’govnosti. 

 

Ta’kaj, o’va gra’matika je rekons’trukcija i speku’lacija o morebit’nomu raz’vitku Kaj’kavskoga je’zika ‘potlam Ilers’koga prepo’roda. Kak i ‘vsaka rekons’trukcija, ‘ona je ‘lestor ‘jena od mo’gučeh stez ter je nezbež’ljivo subjek’tivna i voluntaris’tička. ‘Bilo bi jako dobro če bi ‘ona pobu’dila ne’koga da na’piše iš’če ‘jenu, dru’gaču Kaj’kavsku gra’matiku[11] ‘kajti je’dino tak, z no’vem grama’tikam, z ‘novi rečov’niki, z no’vem ‘knjigam pravo’pisanja, zgo’varanja, z ‘knjigam ‘kritik, e’sejov itd. raz’vitek Kaj’kavskoga je’zika ‘more zagaran’teran ‘biti. Če se to ne pripe’ti, nje’gova vse ber’zejša štokavi’zacija je se’gurna, nje’gova ‘dalša delingvi’zacija je se’gurna, nje’gova družt’vena minori’zacija je se’gurna,  vmetel’nički do’segi nje’goveh zdelo’vin pak vse ‘menjši.

 

‘Polak “od’pretosti” i “nezgotov’ljetosti” Kaj’kavskoga je’zika, ‘polak nje’gove nekostitu’eranosti miš’ljenja sem[12] da je mo’guče i dopuš’čeno na svoj lasto’viti ‘način lingvis’tički ga “za’preti” i “dogoto’viti”, a ravna’juči se z nje’govi (oču’čeni?) ima’nentni zako’nitosti. Zato, va’lujem, kak gramatika kotera je deri’verana z sis’tema Kajkavskoga je’zika, ne z go’vorne il pi’sane prakse, ona je do’datno subjek’tivna[13]. Vse čisto svo’je, “voluntaris’tičke” obli’čaje sem z nekaj vupi’tala  oznamenuval i v do’stavek kak ‘Mala moja Kaj’kavska gra’matika ih po’složil. Če sem tu pre’dalko o’dišel ze svo’jem jezičnem ‘vupačom, naj me se kriti’zera.

 

‘Vezda, v ‘dobe postfor’meranosti mo’derne Hor’vatske der’žave, odlu’čuje se ‘sudba ‘Kaja. ‘Vezda je ‘moči ‘biti protago’nist nje’gove relingvi’zacije il nje’gove delingvi’zacije. To ose’bujno za kajofil’noga kajo’loga ‘vredi. ‘Treba je ‘znati da je ‘vsaki Kajka’večki što ko’rak k nje’gove delingvi’zacije če’prem se o Ba’ladam ‘dela, o Domja’niču, Galo’viču, ‘treba ‘znati da je ‘vsaki Kajka’večki kaj, tijam i čeprem se o Ba’ladam ‘dela, jen ‘drobni dopri’nesek nje’gove relingvi’zacije. Vse dru’go je para’deranje, ža’losno dr- i mr-‘danje.

 

Anda i zana’vek, gda Kaj’kavec (ter osebujno če o Kajkavs’komu je’ziku) Kaj’kavcom go’vori, na Kajkavs’komu je’ziku mu je govo’riti, đemantne Reči materinske! Ina’čeje ža’losnu ko’mediju zpe’ljavlje.

 

 (Apa’ge, Što’kaj!)

 

 

 

VPE’LJATVA[14]

 

 

 

Kaj’kavski je je’zik.

 

‘Mesto “Kaj’kavski”, po ‘meni, ‘bolše bi ga Severnohor’vatski je’zik ‘trebalo ‘zvati ‘kajti se on prete’žito na se’veru Hor’vatske go’vori.

 

‘Polak svo’jeh: fonolo’gije, morfolo’gije, sin’takse i lek’sike, (če’tiri differentiae specificae kote’re jen idi’om je’zikom či’niju) a kote’re su ‘bitno raz’lučne od standardi’zeranoga Što’kavskoga iz’vustja kote’ro se ‘vezda Hor’vatski je’zik ‘zove, Kaj’kavski je je’zik.

 

Kaj’kavski je je’zik i ‘zato kaj je do 1836. to bil i kaj je Hor’vatski je’zik[15] zvan bil, kaj ni ‘denes ni’gdo ne od’riče. Kak o’no kaj je jen’krat je’zik se ‘zvalo ‘nemre ‘svoju jezi’koču zgu’biti, neg ‘lestor svoj po’ložek/funk’ciju v ‘družtvu, Kaj’kavski je je’zik.

 

Kaj’kavski je je’zik i ‘polak svo’jega dijalektič’noga bo’gatstva, kako’vo Hor’vatski Što’kavski stan’dardni je’zik ‘nema. ‘Lestor v Horvats’komu Za’gorju mo’guče je ‘najti na deset’koli Kaj’kavskeh dija’lektov, kote’ri svo’je subdi’jalekte i lo’kalne go’vore ‘imaju[16].

 

Kaj’kavski je je’zik i ‘polak kri’terija komunika’cijskoga ‘lanca. ‘Najmre, Kaj’kavec i Ča’kavec, to’bože na dva dija’lekta is’toga je’zika govo’reči, il sla’bo il ‘nikak raz’meli se ‘buju. Da su ‘njevi idi’omi ‘zbilja ‘lestor iz’vustja is’toga je’zika, komunika’cijskeh preprečki bi’lo bi ‘jako ‘malo.

 

Kaj’kavski se do deneš’njega ‘dneva ne lingvis’tički oddijalekti’zeral ter kak je’zik vteme’ljil ‘polak zapos’lenosti i aldu’vanosti Kaj’kavcov i’deje samos’tojne Hor’vatske der’žave z kote’rum ‘ide i ‘borba za samos’tojni Hor’vatski je’zik. Nezna’juči, Kaj’kavci su tak ‘vusta ‘sebi za’perli za govo’renje o Kajkavs’komu je’ziku. ‘Vezda, gda je i Hor’vatska der’žava obsto’ječa i gda Hor’vatski je za’sebni je’zik, mo’guče je Kaj’kavski revitali’zerati i emanciperati. ‘Treba je ‘znati da prez ‘žertve Kaj’kavskoga (te’da Hor’vatskoga!), mo’derne Hor’vatske ‘nacije, pa ‘unda i der’žave, ne bi bi’lo, ‘iliti bi’la bi ‘jako, ‘jako ina’čejša.

 

Kaj’kavski je je’zik i po o’bilne knji’govnosti napi’sane na te’mu je’ziku[17] il njegovi izvustji, med kote’rom su Ba’lade ‘Petrice Kerem’puha, Miro’slavaKr’leže, ver’hunec ‘cele moderne Hor’vatske knji’govnosti. One to prez Kaj’kavske jezi’koče, njegove je’zične sub’stancije, se’gurno ne bi ‘bile. ‘Anda, Kaj’kavski je je’zik i ‘zato kaj i najfi’nejša vmetel’nička ‘dela svo’ju vmetel’ničkost (i) ‘njemu du’gujeju.

 

Kaj’kavski je je’zik i ‘zato kaj je (skoro) nemo’guče ‘dobro na Što’kavski i’jenu Ba’ladu preober’nuti, ‘puno dru’geh Kaj’kavskeh ‘vitij ‘takaj[18], kaj zname’nuje da je Kaj’kavska jezi’koča i ‘čversta, i osebujna, i jako razlučna od Što’kavske ma’trice.

 

Ta’kaj, Kaj’kavski je je’zik ‘kajti je on mate’rinski za o’koli pol mili’jonov lju’di, ži’vučeh v se’verne i sre’dišnje Hor’vatske.

 

I, če neko’teri ‘narodi z pros’tora ‘bilše Jugo’slavije (Černogorci, Bosanci) svoj je’zik po svo’jemu i’menu ‘hočeju ‘zvati čep’rem nje’hovem “idi’omom” ‘menjka je’zične sufici’jencije ose’bujno zpram Kaj’kavske jezi’koče, je, stano’vito, Kaj’kavski je je’zik.

 

Vse drugo je politika/ “politika”, ziheraj, sine-kur(č)izem, ničemurnja’čina. Je li sami takovi budeme, ponajveč od nas sameh odvisi[19].

 

 

 

V pričetku bila je Reč, i ve je Reč, i Reč vekomaj bude!

 

Kaj, njejna droptinčica, ostal bude

 

če ga sami ne abortirame.

 

 

 

 

A.  FONOLOGIJA I ORTOGRAFIJA

 

 

 

(Va’lujem, ov del gramatike mi je najte’žejše pi’sati i ‘polak “po’tumplanosti” svojeh vuh i polak ‘hudo kompli’cerane ma’terije, ponaj’več Kajkavskoga sis’tema gla’sovlja. Zato dobroka’nečemu či’tatelju ove gramatike prepo’ručam da ovo kaj sle’duje cum več neg z jenem grano salis zeme.)

 

V Kaj’kavskomu je’ziku je ga 8 samo’glasov[20] i 23 zkup’glasov. Samo’glasi su: od’preto i za’preto a, od’preto i za’preto e, od’preto i za’preto o, u i i.

 

Pelde odpretoga e (æ): meso(izgovor:mæsø /), inačeje /inD‘čæj¶/, drečen /dræ’č¶n/, peta /’pætD/, besen /b æs¶n/, jezik /jæ’zik/.

 

Pelde zapretoga e (¶): pes /p¶s/, mesec /’m¶s¶c/,  prece /’pr¶c¶/.

 

Pelde odpretoga a (a): ada /’adD/, mačka /’mačkD/, pače /’pač¶/, bedak /b¶”dak/.

 

Pelde zapretoga a (D): hamižen /hD‘miž¶n/,  troha /’trohD/,  kapilo /kD‘pil ø /.

 

Pelde odpretoga o (o): morje /’morj¶/, dojka (=dojilja) /doj’kD/, hosta /’hostD/.

 

Pelde zapretoga o (ø): gorica /g ø ‘ricD/, dotmar /d ø t’mar/, od / ø d/.

 

Vsi o’ni se v navad’nomu ‘pisanju isto’peldno ‘pišeju (od’preto i za’preto a kak a, od’preto i za’preto e kak e, od’preto i za’preto o kak o). V izgovor’nomu rečov’niku ‘točno bi ‘pisalo kak se kote’ra reč izgo’varja. Mišljenja sem da bi zna’meni/simboli kote’ri bi med poje’dini samo’glasi raz’luku bele’žili čem razluč’nejši ‘trebali ‘biti kak bi vsa’komu ‘jasno bi’lo da se o raz’lučni ‘glasi ‘dela.[21] Nu, to kak i, v pervomu redu, Kajkavska pravopi’satva konvencije je dugo’vanje, kaj lestor Kajkavski pismoznanci narediti moreju, ne jen človek sam – kak goder ono kaj on prepo’ruča dobro je/zgledi.

 

Zkupgla’sniki su: b, c, č (Kajkavski glas je nekaj mekši), d, đ (‘pišem o’vak ‘polak jenov’nosti i kratkoče, čep’rem je Kaj’kavski glas tver’dejši od Štokavs’koga ‘glasa kaj se z is’tem ‘slovom be’leži),  f, g, h, j, k, l, lj, m , n, nj, p, r, s, š, t, v, z i ž.

 

V razno’felni obli’čaji Kaj’kavske re’či se ‘pišeju ko’renski, tj. ‘štima se te’meljni/pri’četni obli’čaj re’či od kote’re je ‘nova reč il ‘novi obli’čaj “stare” re’či z’peljan. Tak se ‘piše: ‘vrabec – ‘vrabca, ‘svati – ‘svatba, zkup (z+kup/a/=zajedno, skup=škrt), dru’žina – ‘družtvo, obkora’čiti, zmi’sel (z+misel), ‘hižstvo, obsto’jati, oddijalekti’zerati, od’tud, v’krasti, prezspo’kojen, prez’sramen, ‘težek – tež’koga…

 

Se ‘razme, pri zgo’varanju ‘polak fonološ’koga ba’lansa (jednačenja po zvučnosti) z’membe se pripe’čujeju ter se o’ve ‘reči zgo’varaju kak: ‘svatba, skup, ‘društvo, opkora’čiti, smi’sel, hiš(s)tvo, opsto’jati, ‘vendar pak od-dijalekti’zerati (‘kajti bi odijalekti’zerati “dijalek’talno o’farbati”, ‘iliti  “pretvo’riti v dija’lekt” znamenu’valo), o’tud, ‘vendar pak v’krasti, nu ‘zato prespoko’jen, pre’sramen, teš’koga itd.

 

Pokeh’dobe Kaj’kavski ak’cent va’rera i gle’de ‘mesta i gle’de ‘verste od’visno, ponaj’več, o pa’decu, za tu ‘temu je’na ‘cela ‘knjiga je pot’rebna. Za ova’kovu “jezični’čicu” ja sem le oznamenu’val z ‘mestom na’glaska njen (ozname’nuvana je nagla’šena ‘slovka[22], ne samoglas’nik, kak to dela ovo’cajtna Kaj’kavska akcento’logija) ‘menjši del veru’juči da bu za pri’četek to dost, ufa’juči se da bi tak ‘barem ne’komu Kaj’kavska prozo’dija ‘kulko-‘tulko ‘vušla vu ‘vuho. Kak i gle’de izgo’vora za’sebneh gla’sov, miš’ljenja sem da bi jen ‘pravi Kaj’kavski izgo’vorni rečov’nik ‘trebal zederža’vati i ‘mesto i ‘verstu ak’centa.

 [20] Se razme, je ga ih je več v Kajkavski dijalekti, ponajveč v Bednjanskomu izvustju. Nu, polak čist praktičneh razlogov, prekompliceranosti če bi broj vekši bil, štokavizernog čutka za vokale, polak Štokavske simplificeranosti glede vokalov, ja predlažem ove vokale, kaj ne znamenuje da nekakovo poželjno Kajkavsko zpravišče to ne bi moglo zmeniti. Pače, pače.
[21] Kak se vre vidi, ja bi zapreto a beležil kak D, odpreto kak a, zapreto e bi beležil kak ¶, odpreto kakæ, zapreto o bi  beležil kak ø, a odpreto kak o. Tu ga je posla za tak potrebito Kajkavsko zpravišče (ne vezdešnje, štokno).
[22] Samoglasnik je naglašen jedino če je on sam cela slovka.

 

B.   MORFOLOGIJA

 

 

 

1. Infinitivi

 

 

 

1.1 Aktivni infinitiv

 

V Kajkavskomu jeziku aktivni infinitiv dokončuje na -ti i -či: dojti, prejti, popevati, zreleti, vujti, romariti, vedriti, reči, peči, steči, zteči (=iz-teči), vleči. Obstoji aktivni infinitiv zveršeneh i nezveršeneh glagolov: dojti-dohajati,razvedriti-vedriti, prejti-prehajati, popevati-zpopevati, -zazrelet-zreleti, vujti-vuhajati, odromariti-romariti, zreči-reči, odteči- teči, zvleč-vleči. Ov infinitiv se rabi (1.) iza modalneh glagolov: Moram ti reči istinu. – Nesu mogli dojti prez dece. – Nikak neste smeli zamuditi. Takaj se rabi (2.) pozadi glagolov čučenja (dopadati se, voleti, imati rad/a/o): Nje se dopada nič ne delati. – Volim kuhati. – Rad imam spati.

 

 

 

1.2 Pasivni infinitiv

 

Pasivni Infinitiv tvori se od glagola bivati (naglašuje se proces), iliti biti (naglašuje se včin, efekt) ter od Pasivnoga participa glavnoga glagola: bivati/biti ztvoren/a/o, bivati/biti (z)kopan/a/o, biti/bivati (v)moren/a/o, biti/bivati vmit/a/o. Rabi se iza (1.) Modalneh glagolov: Ja nemrem biti vhičen. – Morate biti kaštiguvani. – Ne smeme biti zaničkuvani. Takaj se rabi (2.) pozadi glagolov čučenja (dopadati se, voleti, imati rad/a/o), navadno v Odričnomu obličaju:  Ja nemam rad biti špotan. – Ne volim biti ogovaran. – Nje se dopada biti lukana.

 

 

 

 

 

 

 

2. Vremetve[23]

 

 

 

2.1 Prezent

 

2.11 Povedni obličaj

 

(Ja) popev-ljem[24]                                sed-im                                         var-am

 

(Ti) popev-lješ                                    sed-iš                                           var-aš

 

(On/Ona/Ono) pope-vlje                     sed-i                                            var-a

 

(Mi) popev-ljeme[25]                              sed-ime                                       var-ame

 

(Vi) popev-ljete                                   sed-ite                                         var-ate

 

(Oni/One/Ona) popevljeju                   sed-iju                                         var-aju

 

 

 

(Ja) senj-am

 

(Ti) senj-aš

 

(On/Ona/Ono) senj-a

 

(Mi) senj-ame

 

(Vi) senj-ate

 

(Oni/One/Ona) senj-aju

 

Prezent se tvori od glagolske temeljnice (aktivni infinitiv prez –ati, -eti, -iti; kod glagolov na -či (reči, peči, teči, krebeči/ aktivni infinitiv prez –i) ter nastavkov: am, aš, a, ame, ate aju; em, eš, e, eme, ete eju; im, iš, i, ime, ite, iju i ljem, lješ, lje, ljeme, ljete, ljeju. Rabi se za oznamenuvanje (1.) vezdešnjeg delovanja: Oni vezda glediju televiziju. – Nič ti ne delam, neg si počivam. – Je li morti spiš?  Takaj more (2.) zreči dojduču radnju: Zutra putujeme za Italiju. – Je li dojdeš na moj rođenden? – Za vikend se vre kupljeme v morju.

 

 

 

 

2.12 Odrični obličaj

 

(Ja) Ne popevljem                                       Ne sedim                                          Ne pišem

 

(Ti) Ne popevlješ                                        Ne sediš                                           Ne pišeš

 

(On/Ona/Ono) Ne popevlje                         Ne sedi                                            Ne piše

 

(Mi) Ne popevljeme                                     itd.                                                   itd.

 

(Vi) Ne popevljete

 

(Oni/One/Ona) Ne popevljeju

 

Odrični obličaj se tvori od partikule ne i povednoga obličaja glavnoga glagola.

 

 

 

2.13 Vupitni obličaj

 

 

 

2.131 Dugi vupitni obličaj

 

Je li popevljem?                                  Je li sedim?                                        Je li pišem?

 

Je li popevlješ?                                    Je li sediš?                                         Je li pišeš?

 

itd.

 

Dugi vupitni obličaj tvori se od partikul je i li ter Prezenta glavnoga glagola. More obstojati v pune i zkračene forme: Je li popevljem? i Jel’ popevljem? Je li sediš? i Jel’ sediš? Je li pišeš? i Jel’ pišeš? Navadno se rabi v govorne komunikacije, osebujno v zkračene forme: Jel’ ideš? (mesto Je li ideš?), Jel’ glediju? (mesto Je li glediju?), Jel’ se rihtaš? (mesto Je li se rihtaš?)

 

 

 

2.132 Kratki vupitni obličaj

 

Popevljem (li)?                                      Sedim (li)?                                  Pišem (li)?

 

Popevlješ (li)?                                        Sediš (li)?                                   Pišeš (li)?          

 

Popevlje (li)?                                          Sedi (li)?                                     Piše (li)?

 

itd.

 

Kratki vupitni obličaj tvori se od Prezenta glavnoga glagola i partikule li. Čeprem je kratek, neje gust v govornomu jeziku. V navadne govorne prakse partikula li se gustokrat eliminera. Ponajveč se v drugomu licu rabi v rečenicam prez imenuvanoga subjekta ter ikakoveh dodatkov.

 

 

 

2.133 Čudilečki vupitni obličaj

 

Kaj popevljem?                                  Kaj sedim?                                Kaj pišem?

 

Kaj popevlješ?                                    Kaj sediš?                                 Kaj pišeš?

 

Kaj popevlje?                                      Kaj sedi?                                  Kaj piše?

 

itd.

 

Čudilečki vupitni obličaj Prezenta tvori se od partikule kaj i povednoga obličaja Prezenta glavnoga glagola. Rabi se da se zkaže čuđenje, dvojba, neverjučost. Gusta je v kolokvijalne vporabe, osebujno v drugomu licu, i jednine i punine.

 

 

 

2.134 Vupitno-odrični obličaj Prezenta

 

Je li ne popevljem?                     il: Jel’ ne popevljem?        il: (čudilečki) Kaj ne popevljem?

 

Je li ne popevlješ?                           Jel’ ne popevlješ?              Kaj ne popevlješ?

 

itd.                                                   (podversta)                        itd.

 

 

 

Pa isto tak: Je li nesem?                 Jel’ nesem?                          Kaj nesem?

 

Je li nemam?                                   Jel’ nemam?                        Kaj nemam?

 

Je li ne moram?                              Jel’ ne moram?                     Kaj ne moram?

 

Je li-varijanta je stilski neutralna,  Jel’-varijanta je kolokvijalna, dočim je Kaj ne-varijanta i kolokvijalna i čudilečka.

 

 

 

2.135  Povedni obličaj Prezenta glagola biti

 

(Ja) Jesem (puni)                                  il:  (Ja) Sem (zkračeni)

 

(Ti) Jesi                                                     (Ti) Si

 

(On/Ona/Ono) Je                                       (On/Ona/Ono) Je

 

(Mi) Jesme                                                 (Mi) Sme

 

(Vi) Jeste                                                    (Vi) Ste

 

(Oni/One/Ona) Jesu                                   (Oni/One/Ona) Su

 

 

 

2.136 Vupitni obličaj Prezenta glagola biti

 

Jesem li (ja)?                                  il: Je li sem (ja)?                  il: Kaj sem (ja)? (čudilečki)

 

Jesi li (ti)?                                           Je li si (ti)?                           Kaj si (ti)?

 

Je li (on/ona/ono)?                              Je li (on/ona/ono)?               Kaj je (on/ona /ono)?

 

Jesme li (mi)?                                     Je li sme (mi)?                      Kaj sme (mi)?

 

Jeste li (vi)?                                        Je li ste (vi)?                         Kaj ste (vi)?

 

Jesu li (oni/one/ona)?                         Je li su (oni/one/ona)?          Kaj su (oni/one/ona)?  

 

 

 

il (kratki obličaj): Sem? (redko, ponajveč v zveze z priložkom/ atributne zkupine: Si dobro?,

 

                               Si?                        Si doma?, Su na poslu?)

 

                               Je?

 

                               Sme? (redko)

 

                               Ste?

 

                               Su?

 

Jesem li-varijanta tvori se od punega obličaja Prezenta glagola biti i partikule li, pozadi kotere se osebna zamenka more zpustiti. Je li-varijanta tvori se od partikul je i li na pervomu mestu ter zkračenog obličaja Prezenta glagola biti pozadi njeh. Osebna zamenka se i tu more zpustiti. Čudilečki obličaj se tvori od partikule kaj i zkračenoga/kratkoga Prezenta glagola biti. Osebna zamenka se znovič i tu more zpustiti. Samo ime obličaja govori o narave vporabe. V kolokvijalnomu žargonu more se reči: Si dobro? – Su v kuhinje? – Je ona pri sebi? Te, kratki obličaj Prezenta, se rabi  najgustejše za drugo i treče lice, a redko za pervo lice jednine i punine. To važi i za druge glagole v Prezentu. Kolokvijalno je reči: Sediš? – Gledite televiziju? – Bantujete me, kaj ne? – Čkomiju? Tu situacija „govori“ kaj  v same rečenice ne zrečeno, kaj za vse kratke obličaje vredi.

 

 

 

2.137 Vupitno-odrični obličaj Prezenta glagola biti

 

Nesem li (ja)?                                     il: Je li nesem (ja)?

 

Nesi li (ti)?                                              Je li nesi (ti)?

 

Neje li (on/a/o)?                                      Je li neje (on/a/o)?

 

Nesme li (mi)?                                        Je li nesme (mi)?

 

Neste li (vi)?                                           Je li neste (vi)?

 

Nesu li (oni/one/ona)?                             Je li nesu (oni/one/ona)?

 

 

 

il: Jel’ (ja) nesem?  (podversta)               il: Kaj (ja) nesem?

 

    Jel’ (ti) nesi?                                      Kaj (ti) nesi?

 

    Jel’ (on/a/o) neje?                                     Kaj (on/a/o) neje?

 

    Jel’ (mi) nesme?                                        Kaj (mi) nesme?

 

    Jel’ (vi) neste?                                           Kaj (vi) neste?

 

    Jel’ (oni/one/ona) nesu?                            Kaj (oni/one/ona) nesu?

 

Nesem li-varijanta i Je li nesem-varijanta su stilski neutralne, dočim je Jel’ nesem-varijanta kolokvijalna, a Kaj nesem-varijanta pak je čudilečka i kak takova tipična za govornu, konverzacijsku vporabu.

 

 

 

 

 

2.2 (Dugi) Perfekt

 

Dugi Perfekt se tvori od kratkoga Prezenta glagola biti (dugi Prezent jedino vunjetno zverhu naglašavanja) i od aktivnoga participa glavnoga glagola. Rabi se za oznamenuvanje prešleh zveršeneh i nezveršeneh delovanj: Zbavil sem školu. – Išel sem v školu gda sme se zišli. – Nahranili sme blago. – Hranili sme blago gda su nas dozvali. – Je li sem zbavil školu? – Kaj nesem zbavil školu? – Jel’ sem išel školu gda sme se zišli? – Kaj sem išel v školu gda sme se zišli? – Je li sme nahranili blago? – Nesme nahranili blago. – Je li nesme nahranili blago? – Kaj nesme nahranili blago? 

 

 

 

2.21 Povedni obličaj Perfekta glagola biti

 

(Ja) sem bil/a                                         il: Bil/a sem

 

(Ti) si bil/a                                                 Bil/a si

 

(On/Ona/Ono) je bil/a/o                             Bil/a/o je

 

(Mi) sme bili/e                                           Bili/e sme

 

(Vi) ste bili/e                                              Bili/e ste

 

(Oni/One/Ona su bili/e/a                            Bili/e/a su

 

Sem bil- varijanta tvori se od kratkoga Prezenta glagola biti (puni Prezent jedino vunjetno i to zverhu naglašavanja) ter od aktivnoga participa glagola biti. Bil sem-varijanta se tvori od Aktivnoga participa glagola biti ter od kratkoga Prezenta glagola biti.  Obe varijante imaju istu stilsku i komunikacijsku vrednost.

 

 

 

2.22 Vupitni obličaj Perfekta glagola biti

 

Jesem li (ja) bil/a/o?                                             il: Je li (Jel’) sem (ja) bil/a/o?                                                                                                                  

 

Jesi li bio/ bila/ bilo?                                                Je li (Jel’) si bil/a/o?                            

 

Je li je bio/ bila/ bilo?                                               Je li (Jel’) bil/a/o?     

 

itd.                                                                            itd.

 

 

 

il: Sem (ja) bil/a/o?(kratki obličaj)                        il: Kaj sem (ja) bil/a/o?

 

     Si (ti) bil/a/o?                                                           Kaj si (ti) bil/a/o?

 

     Je (on/ona/ono) bil/a/o?                                           Kaj  je (on/a/o) bil/a/o?

 

     itd.                                                                           itd.

 

Perva, il Jesem li-varijanta, tvori se od partikul je i li ter Perfekta glagola biti. Druga, il Je li-varijanta, tvori se od punoga/ dugoga Prezenta glagola biti, partikule li ter aktivnoga participa glagola biti. Treča, il Jel’ sem-varijanta, tvori se od kombinacije partikul je i li i Perfekta glagola biti. Četerta, čudilečka varijanta, tvori se od partikule kaj  i Perfekta glagola biti.  Se razme, čem je obličaj kratkejši, tem je zpadnejši govorne komunikacije. Kratki, Sem bil-obličaj, rabi se kolokvijalno.

 

 

 

2.23 Odrični obličaj Perfekta glagola biti

 

(Ja) Nesem bil/a/o (puni)                     il: (Ja) Nes bil/a/o (zkračeni)

 

(Ti) Nesi bil/a/o                                         (Ti) Nes bil/a/o

 

(On) Neje bil                                             (On) Ne bil

 

(Ona) Neje bila                                          (Ona) Ne bila

 

(Mi) Nesme bili/e                                      0

 

(Vi) Neste bili/e                                         0

 

(Oni/One/Ona) Nesu bili/e/a                      0

 

Puni odrični obličaj Perfekta glagola biti tvori se od odričnoga obličaja Prezenta glagola biti ter od njegovoga aktivnoga participa (bi/a/o, bili/bile/bila). Zkračeni obličaj tvori se od zkračenoga obličaja Prezenta glagola biti (nes, nes, ne) ter od aktivnoga participa glagola biti. Za puninu zkračeni odrični obličaj ne obstoji. Kak i navek, puni obličaj je standarden i neutralen, dočim je zkračeni obličaj kolokvijalen.

 

 

 

+2.24 Vupitno-odrični obličaj Perfekta glagola biti

 

Je li (ja) nesem bil/a/o?          il: Jel’ (ja) nesem bil/a/o?                il: Nesem li (ja) bil/a/o?

 

Je li (ti) nesi bil/a/o?                   Jel’ (ti) nesi bil/a/o?                          Nesi li (ti) bil/a/o?                        

 

Je li (on/a/o) nê(je) bil/a/o?        Jel’ (on/a/o) nê(je) bil/a/o?               Nê(je) li (on/a/o) bil/a/o?

 

itd.                                               (podversta temeljnoga obl.)            itd.

 

 

 

Kaj (ja) nesem bil/a/o? (čudilečki)

 

Kaj (ti) nesi bil/a/o?

 

Kaj (on/a/o) nê(je) bil/a/o?

 

itd.

 

Vupitno-odrični obličaj Perfekta glagola biti ima četiri varijante: a) Je li nesem bil-varijanta tvori se od partikula je i li ter odrične oblike Perfekta glagola biti. b) Jel’ nesem bil-varijanta tvori se od jel’ (kombinacije partikula je i li) ter odričnoga obličaja Perfekta glagola biti. c) Nesem li bil-varijanta tvori se od odričnoga obličaja Prezenta glagola biti, partikule li ter od aktivnoga participa glagola biti. d) Kaj nesem bil-varijanta tvori se od partikule kaj ter od odričnoga obličaja Perfekta glagola biti. Je li nesem-varijanta je stilski neutralna, Jel’ nesem-varijanta je kolokvijalna, Nesem li bil-varijanta je pompozna, a Kaj sem bil-varijanta je kolokvijalno čudilečka.

 

 

 

 

 

 

 

2.3 Pluskvamperfekt

 

2.31 Povedni obličaj

 

(Ja) sem bil išel/a/o

 

(Ti) si bil/a/o išel/a/o

 

(On) je bil išel

 

(Ona) je bila išla

 

(Ono) je bilo išlo

 

(Mi) sme bili/e išli/e

 

(Vi) ste bili/e išli/e

 

(Oni) su bili išli

 

(One) su bile išle

 

(Ona) su bila išla

 

Pluskvamperfekt se tvori od (Dugoga) Perfekta glagola biti ter od aktivnoga participa glavnoga glagola. Rabi se jedino v leterarnomu stilu za oznamenuvanje predpretekleh zveršeneh i nezveršeneh delovanj: Predi neg sme došli vu Varaždin, bili sme živeli v Koprivnice. – Potlam /kaj/ sem bil zbavil školu, zaposlil sem se v Krapine.

 

 

 

2.32 Odrični obličaj

 

(Ja) Nesem bil imel/a/o (puni)                            (Ja) Nes bil/a/o imel/a/o (zkračeni/kratki)

 

(Ti) Nesi bil/a/o                                                   (Ti) Nes bil/a/o imel/a/o

 

(On) Neje bil imel                                               (On) Ne bil imel

 

(Ona) Neje bila imela                                          (Ona) Ne bila imela

 

( Mi) Nesme bili/bile imeli/imele                        0

 

(Vi) Neste bili/bile imeli/ imele                           0

 

(Oni/One/Ona) Nesu bili/bile/bila imeli/imele/imela                           0

 

 

 

2.33 Vupitni obličaj

 

Je li sem(ja) bil/a/o imel/a/o?    il: Jel’ sem (ja) bil/a/o imel/a/o?   il:  Sem bil/a/o (ja) imel/a/o?

 

Je li si (ti) bil/a/o imel/a/o?                Jel’ si (ti) bil/a/o imel/a/o?        Si (ti) bil/a/o imel/a/o?

 

Je li je (on) bil imel?                           Jel’ je (on) bil imel?                   Je (on) bil imel?

 

Je li je (ona) bila imela?                      Jel’ je (ona) bila imela?             Je (ona) bila imela?

 

itd.                                                       (podversta)                                itd.

 

 

 

il: Kaj sem (ja) bil/a/o imel/a/o? (čudilečki)

 

    Kaj si (ti) bil/a/o imel/a/o?

 

    Kaj je (on) bil imel?

 

    Kaj je (ona) bila imela?

 

    itd.

 

Kak i drugač, standardni vupitni obličaj je stilski neutralen, knjigoven, dočim je zkračeni vupitni obličaj  kolokvijalen. Sem bil imel-obličaj je neformalnejši od Je li sem bil imel-obličaja. Čudilečkomu vupitnomu obličaju pak samo ime govori o njegove narave, čeprem mam treba reči da je, občinski gledajuči, narava čudilečkoga obličaja dost razlučna i ide od čiste začuđenosti do ironije.

 

 

 

2.4 Futur

 

2.41 Povedni obličaj

 

(Ja) bum popeval/a/o

 

(Ti) buš popeval/a/o

 

(On) bu popeval

 

(Ona) bu popevala

 

(Ono) bu popevalo

 

(Mi) bume popevali/e

 

(Vi) bute popevali/e

 

(Oni) buju popevali

 

(One) buju popevale

 

(Ona) buju popevala

 

Futur se tvori od zveršenoga obličaja Prezenta glagola biti ter od aktivnoga participa glavnoga glagola. Rabi se za oznamenuvanje delovanja kaj se bu v prihodnosti pripetilo i ne dugo trajalo: Došel bum okoli šest vur. – Zutra bume delali v gorice.

 

 

 

2.42 Vupitni obličaj

 

Je li (ja) bum smel/a/o?        il: Jel’ (ja)  bum (ja) smel/a/o?         il: Kaj (ja) bum (ja) smel/a/o?

 

Je li (ti) buš smel/a/o?              Jel’ (ti) buš (ti) smel/a/o?                   Kaj (ti) buš (ti) smel/a/o?

 

Je li (on) bu smel?                    Jel’ (on) bu (on) smel?                       Kaj (on) bu (on) smel?

 

Je li (ona) bu smela?                Jel’ (ona) bu (ona) smela?                  Kaj (ona) bu (ona) smela?

 

itd.                                            (podversta)                                         itd.

 

 

 

il: Bum  (ja) (li) (ja) smel? anda: Bum li ja smel?/ Bum ja smel?/ Bum smel?

 

    Buš (ti) (li) (ti) smel/a/o?

 

    Bu (on) (li) (on) smel?

 

    Bu  (li) (ona) smela?

 

    itd.

 

Standardni vupitni obličaj Futura tvori se od partikul je i li ter od Futura glavnoga glagola. Za vporabu tri varijante vupitnoga obličaja vrede iste regule kak i za tri varijante vupitnoga obličaja drugeh vremetvah. Četerti, Bum ja-obličaj, je specifičen. V njemu se partikula li more rabiti i ne mora. Anda, moči je reči: Bum ja smel iti vun? il Bum smel iti vun? ter takaj Bum li smel iti vun? Preknjigovno, redundantno je reči: Bum li ja smel…? Najkolokvijalnejši obličaj je: Bum smel/ pisal/ delal…? Je li ja bum-obličaj je najneutralnejši.

 

 

 

2.43 Odrični obličaj

 

(Ja) Ne bum smel (puni)              Nem smel (zkračeni)

 

(Ti) Ne buš smel/a/o                     Neš smel/a/o

 

(On) Ne bu smel                           Ne smel

 

(Ona) Ne bu smela                        Ne smela

 

(Ono) Ne smelo                            Ne smelo

 

(Mi) Neme smeli/e                        Neme smeli/e

 

(Vi) Nete smeli/e                           Nete smeli/e

 

(Oni) Ne buju smeli/e                    Neju smeli/e

 

(One) Ne buju smele                      Neju smele

 

Puni odrični obličaj Futura tvori se od partikule ne i Futura glavnoga glagola. Njegovi zkračeni obličaj tvori se od zkračenoga odričnoga obličaja Prezenta glagola biti v zveršenemu obličaju ter od aktivnoga participa glavnoga glagola. Kajda, zkračeni obličaj je gustejši v govornomu jeziku.

 

 

 

2.44 Vupitno-odrični obličaj

 

Je li ne bum smel/a/o?                     Jel’ ne bum smel/a/o?                         Kaj ne bum smel/a/o?

 

Je li ne buš smel/a/o?                       Jel’ ne bum smel/a/o?                        Kaj ne bum smel/a/o?

 

Je li ne bu smel/a/o?                         Jel’ ne bu smel/a/o?                           Kaj ne bu smel/a/o?

 

itd.                                                     (podversta)                                       itd.

 

Puna varijanta vupitno-odričnoga obličaja Futura tvori se od vupitneh partikul je i li ter odričnoga obličaja Futura glavnoga glagola. Naredila vporabe oveh tri varijant su ista kak i naredila vporabe vupitno-odričnoga obličaja drugeh vremetvah.

 

 

 

 

 

3. Kondicionali

 

 

 

3.1 Kondicional Pervi

 

3.11 Povedni obličaj

 

(Ja) bi hodal/a

 

(Ti) bi hodal/a/o

 

(On) bi hodal

 

(Ona) bi hodala

 

(Ono) bi hodalo

 

(Mi) bi hodali/e

 

(Vi) bi hodali/e/a

 

(Oni) bi hodali

 

(One) bi hodale

 

(Ona) bi hodala

 

Kondicional pervi tvori se od partikule bi[26] ter od aktivnoga participa glavnoga glagola. Kondicional pervi rabi se: (1.) kak način da se fin i kulturen bude: Ja bi štel knjigu. (Mesto: Hočem knjigu.) – Ja bi ve išel doma. (Mesto: Hočem iti doma.) – Jel’ bi mi mogel posuditi nekaj penez? (Mesto: Moreš mi posuditi nekaj penez?) Rabi se (2.) za oznamenuvanje nesegurnosti, dvojnju i omuhavanje, ponajveč v pervomu licu jednine: Ja bi ve išel. – Ne bi znal odgovora. – Ja bi mučala. Rabi se i (3.) v Druge fele kondicionalneh rečenic za oznamenuvanje pogoda kaj bi se mogel obistiniti/ otvoriti vu vezdešnjosti il dojdučosti: Če se ne bi voleli, ne bi se ženili. – Če ne bi imel cajta, ne bi z tebum ostal. – Če bi znal, on bi ti pomogel. V govornomu jeziku on se rabi (4.) kak zamena za Drugi kondicional v Pete fele kondicionalneh rečenic: Da se ne bi radi imeli, ne bi se oženili. (Mesto: Da se ne bi bili radi imeli, ne bi se bili oženili.)

 

 

[26] Denešnja partikula bi zginuli je Aorist glagola biti. Bilo bi čudno reči da se Kondicional pervi od nečesa neobstoječeg tvori.

 

 

 

3.12 Vupitni obličaj Pervoga kond. glagola biti

 

Je li bi (ja) bil/a/o?                        il: Jel’ bi (ja) bil/a/o?                             il: Kaj bi (ja) bil/a/o?

 

Je li bi (ti) bil/a/o?                              Jel’ bi (ti) bil/a/o?                                  Kaj bi (ti) bil/a/o?

 

Je li bi (on) bil?                                  Jel’ bi (on) bil?                                       Kaj bi (on) bil?

 

Je li bi (ona) bila?                              Jel’ bi (ona) bila?                                    Kaj bi (ona) bila?

 

itd.                                                      (podversta)                                                          itd.

 

 

 

il: Bi (ja) bil/a/o? (kratki obličaj)

 

Bi (ti) bil/a/o?

 

Bi (on/ona/ono) bil/a/o?

 

itd.

 

 

 

Puna vupitni obličaj Pervoga kondicionala glagola biti tvori se od partikul je i li ter Pervoga kondicionala glagola biti. Ima tri varijante i naredila za vporabu zasebneh varijant su ista kak i za varijante vupitnoga obličaja ineh vremetvah. V kolokvijalne prakse se najgustejše rabi Kratki vupitni obličaj.

 

 

 

3.13 Odrični obličaj

 

(Ja) Ne bi bil/a/o                         il: Ne bi (ja) bil/a/o (zaprav, podversta temeljnoga obličaja)

 

(Ti) Ne bi bil/a/o                              Ne bi (ti) bil/a/o

 

(On) Ne bi bil                                   Ne bi (on) bil

 

(Ona) Ne bi bila                                Ne bi (ona) bila

 

itd.                                                     itd.

 

Odrični obličaj Pervoga kondicionala tvori se od partikule ne i Pervoga kondicionala glagola. Se razme, varijacije v rečoredu su moguče, nu i ovde, kak i v drugeh obličajov, temeljno naredilo je: Čem dalše od temeljnoga obličaja (ovde je to: Ja ne bi bil), z tem več licencije poetike. Zato je obličaj: Bil ja ne bi najpoetičnejši (nu, takaj, “najpoetičnejši”).

 

 

 

3.14 Vpitno-odrično obličaj Pervoga kond. gl. biti

 

Je li (ja) ne bi bil/a/o?         il: Jel’ (ja) ne bi bil/a/o?                              il: Kaj (ja) ne bi bil/a/o?

 

Je li (ti) ne bi bil/a/o?              Jel’ (ti) ne bi bil/a/o?                                   Kaj (ti) ne bi bil/a/o?

 

Je li (on) ne bi bil?                  Jel’ (on) ne bi bil?                                        Kaj (on) ne bi bil?

 

Je li (ona) ne bi bila?               Jel’ ne bi bila?                                              Kaj (ona) ne bi bila?

 

itd.                                           (podversta)                                                                itd.

 

 

 

il: Ne bi li (ja) bil/a/o?           (podversta) Ne bi (ja) bil/a/o?

 

     Ne bi li (ti) bil/a/o?                               Ne bi ti bil/a/o?

 

     Ne bi li (on) bil?                                    Ne bi (on) bil?

 

     Ne bi li (ona) bila?                                itd.

 

     itd.

 

Je li-varijanta vupitno-odričnoga obličaja glagola biti tvori se od partikul je, li i ne ter Pervoga kondicionala glagola biti (glavnoga glagola). Jel’-varijanta tvori se od zpojeneh partikul je i li, anda, jel‘, od partikule ne ter Pervoga kondicionala glagola biti (glavnoga glagola). Kaj ne-varijanta tvori se od partikul kaj i ne ter Pervoga kondicionala glagola biti (glavnoga glagola). Ne bi li-varijanta tvori se od partikul ne, bi ter li i Pervoga kondicionala glagola biti (glavnoga glagola). V nje se partikula li gustokrat zpušča (anda: Ne bi bilo dobro?) Naredila vporabe četiri varijante su ista kak i za varijante vupitno-odričnoga obličaja drugeh glagolskeh form.

 

 

 

 

 

3.2 Drugi Kondicional

 

3.21 Povedni obličaj

 

(Ja) Bi bil/a napisal/a

 

(Ti) Bi bil/a napisal/a

 

(On) Bi bil napisal

 

(Ona) Bi bila napisala

 

(Ono) Bi bilo napisalo

 

(Mi) Bi bili/e napisali/e

 

(Vi) Bi bili/e napisali/e

 

(Oni) Bi bili napisali

 

(One) Bi bile napisale

 

(Ona) Bi bila napisala

 

Drugi kondicional se tvori od Pervoga kondicionala glagola biti ter od aktivnoga participa glavnoga glagola.  Rabi se za oznamenuvanje pogoda kaj se neje obistinil/otvoril[27] v preteklosti: Da si me bila poslušala, ne bi se tak nekaj bilo pripetilo. – Da sme se bili požureli, ne bi bili zamudili au(l)tobus. V kolokvijalne vporabe je redek, osebujno glagol biti. Navadno se zamenjuje z Pervem kondicionalom.

 

 

[27] Otvoriti se Kajkavski veli odpreti. Anda, otvo’rilo se znamenuje obistinilo se, ostvarilo se, tvarno je postalo.

 

 

 

3.22 Vupitni obličaj glagola biti

 

Je li bi (ja)  bil/a/o bil/a/o?                                                  il: Jel’ bi (ja) bil bil/a/o?                       

 

Je li bi (ti) bil bil/a/o?                                                              Jel’ bi (ti) bil/a/o bil/a/o?                

 

Je li bi (on) bil bil?                                                                  Jel’ bi (on)  bil bil?                                                  

 

Je li bi (ona) bila bila?                                                             Jel’ bi (ona) bil bila?                                             

 

itd.                                                                                           (podversta)

 

 

 

il: Kaj bi (ja) bil bil/a/o?                                                     il: Bi li (ja) bil/a/o bil/a/o?

 

    Kaj bi (ti) bil bil/a/o?                                                           Bi li (ti) bil/a/o bil/a/o?                                                     

 

    Kaj bi (on) bil bil?                                                               Bi li (on) bil bil?                                                            

 

    Kaj bi (ona) bila bila?                                                           

 

    Bi li (ona) bila bila?

 

    itd.

 

Je li-varijanta vupitne oblike Drugoga kondicionala glagola biti tvori se od partikul je i li ter Drugoga kondicionala glagola biti (glavnoga glagola). Jel’ bi, se razme, lestor je poversta temeljnoga obličajai tvori se identično, zvun kaj su partikule je i li zpojene.Kaj bi bil-varijanta se tvori od partikule kaj ter Drugoga kondicionala. Bi li bil-varijanta tvori se od Pervoga kondicionala glagola biti vu vupitnomu obličaju ter od aktivnoga participa glavnoga glagola. Naredila vporabe su ista, anda, naredilno: čem je obličaj krajši, tem je kolokvijalnejši, iliti, čem je obličaj dugši, z tem je on neutralnejši. Četerta, Bi li bil-varijanta, najformalnejša je i knjigovna. Odrični obličaj ter odrično-vupitni obličaj analogni su takovem obličjom Pervoga kondicionala. Drugi kondicional jako je formalen i rabi se jedino vu visokomu leterarnomu stilu.

 

 

 

4. Pasiv

 

Pasiv se tvori od vremetve, iliti obličaja glagola biti/bivati ter od pasivnoga participa glavnoga glagola, bilo zveršenoga bilo nezveršenoga obličaja.

 

4.1: Infinitiv: 1. biti dvoren/a/o (kontinuerani, nezveršeni) 2. biti podvoren/a/o (rezultativni, zveršeni) 3.bivati dvoren/a/o (naglašeno kontinuerani, nezveršeni)

 

4.2  Pravi pasivni Prezent: 1. bivam dvoren/a, bivaš dvoren/a/o, biva dvoren/a/a… Naglašuje postupljajnost delovanja. 2. bivam podvoren/a, bivaš podvoren/a, biva podvoren, bivame podvoreni/e… Naglašuje kompletnost delovanja.

 

4.3  Prezvremenski Pasivni Prezent: 1. sem dvoren/a, si dvoren/a/o, je dvoren/a/o, sme dvoreni/e… Naglašuje postupljajnost delovanja. 2. sem podvoren/a, si podvoren/a/o, je podvoren/a/o, sme podvoreni/e… Naglašuje kompletnost delovanja.

 

4.4 Perfekt zveršeni: bil/a/o sem podvoren/a/o, bil/a si podvoren/a, bili/e/a sme podvoreni/e/a… Tvori se od pasivneh participov zveršeneh glagolov i znanenuje prešlo zveršeno pasivno delovanje.

 

4.5 Perfekt nezveršeni: 1. Bivati-pasivni Perfekt: bival/a/o sem dvoren/a/o, bival/a/o si dvoren/a/o, bival je dvoren… Tvori se od Perfekta glagola bivati ter od pasivnoga participa nezveršeneh glagolov. Znamenuje pasivno dugotrajno il ponavljajuče delovanje. 2. Biti-pasivni Perfekt: bil sem dvoren/a, bil/a si dvoren/a, bili(e) sme dvoreni(e)… Tvori se od Perfekta glagola biti ter od pasivnoga participa nezveršenoga obličaja glagola. Takaj znamenuje dugotrajno pasivno i/il ponavljajuče delovanje.

 

 

 

4.6 Futur: 1. bum dvoren/a/o, buš dvoren/a/o, buju dvoreni/e/a… Naglašuje postupljajnost delovanja. 2. bum podvoren/a, buš podvoren/a/o, bu podvoren/a/o, bume podvoreni/e, bute podvoreni/e/a… Naglašuje kompletnost delovanja.

 

4.7 Kondicional pervi: 1. …bil/a/o bi dvoren/a, bili/e sme dvoreni/e, bili/e ste dvoreni/e Naglašuje postupljajnost delnje. 2. …bil/a bi podvoren/a, bil/e/a bi podvoreni/a. Naglašuje kompletnost delnje.

 

4.8 Imperativ: 1. naj bum dvoren/a/o, budi dvoren/a/o, naj bu(de) dvoren/a/o… Naglašuje postupljajnost delovanja. 2. naj bum podvoren/a, naj buš podvoren/a, naj bu podvoren/a/o, naj bume podvoreni/e, naj bute podvoreni/e… Naglašuje kompletnost delovanja.

 

Pasiv se rabi: (1.) če se hoče naglasiti terpni aspekt delnje: (Kaštiguvan je z tri let zapora. – Posel bu zgotovljen za tri dneva. – List je napisan na Engleskomu jeziku. – Gda bu hiža pofarbana?) (2.) če se hoče zkriti/ zpustiti/ neimenuvati veršilca delovanja. Rečenica je navadno negativna: (Najvažnejša ztvar je pozabljena. – Posel neje napravljen kak zpada. – Cesta ne zgotovljena ni do leta. – Kaj je naređeno?)

 

Ne dobro v pasivne rečenice imenuvati veršilca delovanja: *Amerika je odkrita od Kolumba. – *Od suda je kaštiguvan z tri let zapora. – *Posel bu zgotovljen od firme “Cesta” za tridestitri dnevi. -*Kaj je naređeno od njega? Takove rečenice v Aktivu ze zmenjenenem redom reči treba rabiti: Ameriku je odkril Kolumbo. – Z tri let zapora ga je sud kaštiguval. – Posel bu zgotovila  firma “Cesta” za tridestitri dnevi.- Kaj je on naredil? Vun’jetno to je moguče če je veršilec delovanja negdo “z imenom i doimenom” i on teda dohaja na pričetku rečenice:  Od Kolumba je Amerika odkrita. – Od firme “Cesta” bu posel zgotovljen. – Od mene segurno nesi bil izdan. – Od Pe’trovičov je hosta zrušena.

 

 

 

5. Participi

 

 

 

5.1  Aktivni particip 

 

Aktivni particip tvori se od Infinitivne/Prezentske temeljnice i dodavka -al(a/o), -el(a/o), -il(a/o): kopal/a/o, gledel/a/o, mučil(a/o) v jednine te od Infinitivne/Prezentske temeljnice i dodavka -ali/e/a, – eli/e/a, -ili/e/a: delali/e/a, sedeli/e/a, bušili/e/a. Rabi se (1.) v tvorbeDugoga i Kratkoga Perfekta ter Plustvamperfekta. Redko (2.) se rabi kak Pridevek i teda ima rod (razcvela sadka, razcveli germ), broj (zgorela hiža, zgorele hiže) i padež:, (ponorele Krapinčanke, o ponoreli Krapinčankami, ponorele Krapinčanke /=Dativ/, ponorelu Krapinčanku).

 

 

 

5.2  Aktivni particip istočasnosti

 

Glagoli na –ati: zidaju-či, vračaju-či, popevljuju-či (od popevati, popevljeju), pišu-či, spiju-či (od spati), vežu-či (ne vežeju-či), daju-či (od davati, ne davljeju-či). Glagoli na –eti: sede-či (od sedeti), pletu-či (od plesti), gledaju-či (ne glediju-či) ili glede-či (od gledeti), sede-či (ne sediju-či). Glagoli na –iti: mere-či (od meriti, ne meriju-či), briju-či (od briti, ne brijeju-či), piju-či (od piti, ne pijeju-či). Tvori se 3. lica punine i dodavka –či. Nemre se tvoriti od povratneh glagolov. More se rabiti jedino če su subjekti glavne i odvisne rečenice, iliti dveh slobodneh rečenic isti.

 

Rabi se (1.) za zkračivanje delovanja v odvisne rečenice kaj je istočasna z delovanjem v glavne rečenice. Najgustejše su to vremenite rečenice, al moreju i zročne biti (Doklam sem gledel televiziju, poslušal sem Mirka. = Gledeči televiziju… – Doklam su tancali, glasno su se smejali. = Tancajuči, glasno… – Dergetala je boječi se kaštige. = Dergetala je kajti se bojala kaštige. – Dobro ga znajuči, odišli sme proč. = Pokehdobe sme ga dobro zali, odišli sme proč.) Rabi se takaj(2.) za zkračivanje rečenice i diverzifikaciju drugoga predikata (Hodala je i pomnjivo poslušala ftice. = Hodala je pomnjivo poslušajuči ftice. – Sedim za stolom i gruntam. = Sedim za stolom gruntajuči. – Popevali bume i edenuvali. = Popevali bume edenujuči.). More se (3.) rabiti i kak Atribut: Te ferfljajuči Franc ide mi na jetra. – Ona vražja omuhavajuča Pepa je vse to zamesila. – Vsi su špotali dudečega Mirka.

 

.

 

 

 

 5.3 Modalni particip

 

Modalni Particip tvori se od kratkoga obličaja (sede, ne sediju, glede, ne glediju) trečoga lica punine Prezenta ter dodavka –čki: sede+čki=sedečki, leže+čki=ležečki, seju+čki=smejučki. Ponavadno se tvori od dvoslovkaneh glagolov kaj  dokončujeju na –e v trečomu licu punine i kaj znamenuju položek tela (sedeti, ležati, klečati, stojati). More se tvoriti i od drugeh glagolov kaj imaju kratki i dugi obličaj za treče lice punine Prezenta: sade+čki=sa’dečki, piju+čki=pi’jučki, glede+čki=gle’dečki, paze+čki=pa’zečki. Nemre se tvoriti od glagolov kaj imaju lestor dugi obličaj: *kopajučki, *lukajučki, *delajučki, *jejučki, *pokrivajučki, *munikujučki. Polak dvozmislenosti, kotera ide do netočnosti, kak v zgodu glagola pisati, treba zbegavati oblike kak: *pišučki (nejasno je li dohaja od pišu il pišaju),  *lučečki (nejasno je li dohaja od ‘lučeju il lu’če/lu’čiju), *režečki (nejasno je li dohaja od re’že/re’žiju il od ‘režeju). Modalni particip rabi se za (1.) oznamenuvanje načina na koji se zbavlja delovanje glavnoga dela rečenice: Pili sme sedečki. – Širom gledečki sme posel zbavili. – Dobro pazečki su delali od pričetka do konca. – Počivali sme si pijučki. Ne dobro modalnom participu dodavati Objekt: *Počivali sme si pijučki gemište. – *Dobro pazečki na težake su delali od pričetka do konca. – *Širom gledečki vse v okolju sme posel zbavili. V temu zgodu treba rabiti aktivni particip istočasnosti: Počivali sme si pijuči gemište. – Dobro pazeči na težake, delali su od pričetka do konca. – Širom gledajuči vse v okolju, zbavili sme posel. Sam modalni particip pak more imeti svoj priložek kak, na peldu, dobro pazečki, širom gledečki. Najbolše je modalni particip rabiti na koncu rečenice prez ikakovoga priložka. Če stoji napred, ne odvaja se z čerknjum.

 

 

 

5.4 Aktivni particip predhodnosti

 

Tvori se od jednine mužkoga roda aktivnoga participa i dodavka -ši: zelši (zel + ši), videlši (videl + ši), odsedelši (odsedel + ši). Kak i pri aktivnomu participu istočasnosti more se rabiti če su subjekti v dve rečenice isti.

 

Rabi se za (1.) zkračeno oznamenuvanje delovanja kaj se dogodilo predi drugega delovanja, navadno v odvisne rečenice (Videlši nesreču, došlo mi je mučno. =  Potlam /kaj/kak/ sem videl nesreču, došlo… – Odsedelši deset let v zaporu, neje znal kaj bi z sebum. = Potlam /kaj/kak/ je odsedel deset let v zaporu, neje…) Ova oblika se more rabiti kak atribut takaj (2.) i kak takov ima rod, broj i padež: Videl sem z Rusije došelšega človeka. (= Videl sem človeka kaj je došel z Rusije.) – Vse sedelše žene ve su stoječe. (= Vse žene kaj su sedele ve stojiju.) – Prijeli su streljalšega vojaka. (= Prijeli su vojaka kaj je streljal.)

 

 

 

5.5 Pasivni particip

 

Pasivni particip tvori se od Infinitivne/Prezentske temeljnice i dodavka (1.) -en/a/o za jedninu (mučen/a/o) ter –eni/e/a za puninu (zkureni/e/a). Kod drugeh glagolov (2.) tvori se od Infinitivne /Prezentske temeljnice i dodavka -an/a/o za jedninu (kopan/a/o) ter –ani/e/a (kopani/e/a) za puninu. Takaj, kod nekeh glagolov dodavek je -it/a/o (zbit/a/o) za jedninu ter –iti/e/a za puninu (zbiti/e/a) za puninu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

6. Imperativ

 

 

 

6.1 Povedni obličaj

 

videti                                                      biti                                 imeti

 

(Ja) Naj vidim                                    Naj bum                            Naj imam

 

(Ti) Vidi                                             Budi/ Buj/ Naj buš           Imaj/ Naj imaš

 

Naj (on/ona/ono) vidi                         Naj bu                               Naj ima

 

(Mi) Naj vidime                                  Naj bume                         Naj imame

 

(Vi) Vidite                                          Bujte/ Naj bute                 Imajte/ Naj imate

 

(Oni/one/ona) Naj vidiju                     Naj buju                            Naj imaju

 

Povedni oblika Imperativa se tvori od (1.) partikule naj i aktivnoga Prezenta glavnoga glagola v pervomu i trečemu lice jednine i punine. Drugo lice jednine ima naredilno osebujni Imperatvni obličaj: mesto Prezentskoga –š tu je –j p: tancaš-tancaj, rovaš-rovaj, pokrivaš-pokrivaj (al i pokrivlji), kopaš-kopaj koteromu se v drugomu licu punine dodaje dodavek -te: tancaj-te, rovaj-te, pokrivaj-te, kopaj-te. Takaj, Imperativ za drugo lice jednine se pri nekoteri glagoli tvori od Prezentske temeljnice ter dodavka –i:  sediš-sedi, pišeš-piši, zevlješ-zevlji. Indirektni Imperativ, Imperativ za drugo lice z partikulum naj + drugo lice jednine Prezenta (naj sediš, naj manguješ, naj devlješ/devaš) rabi se za zmekšavanje zapovedi, iliti za oznamenuvanje pripravljenosti govornika da tolerera delovanje subjekta (Naj se le zabavljate. = Nemam nič zprot vašega zabavljanja.)

 

Imperativ se rabi za zkazuvanje (1.) zapovedi i prepovedi, navadno v drugomu licu jednine i punine: Nej(te) se zležavati. – Zdigni(te) se. – Nej(te) se omuhavati. – Dojdi(te) zagoda. Zkazuje (2.) molbu, lastovito če je v dostavku glagol prostiti: Pomori mi , prosim te. – Prosim te, posudi mi 100 kun. V ostalem lici zkazuje (3.) poželjnost, preporuku, savet, nekaj kaj se, navadno ze smehom, poterpljuje: Naj le spi. – Naj misliju kaj hočeju. – Naj se zabavlja. – Naj ne kričiju tak glasno.

 

 

 

 

 

6.2 Naglašeni povedni (Dajte-) obličaj

 

videti                                                        biti                                                    imeti

 

Daj(te) da ja vidim                                Daj(te) da ja bum                              Daj(te) da ja imam

 

Daj vidi/ Dajte da vidi                        Daj budi/ Dajte da bude               Daj budi/ Dajte da bude

 

Daj(te) da on/ona/ono vidi             Daj(te) da on/ona/ono bu(de)       Daj(te) da on/ona/ono ima

 

Daj (te) da vidime                          Daj(te) da budeme( bume)            Daj(te) da imame

 

Daj(te) vidite                                         Daj(te) budite                                    Daj(te) imajte

 

Daj(te) da vidiju                              Daj(te) da buju                                         Daj(te) da imaju

 

Vre po imenu, naglašeni obličaj, lehko je zaključiti da mu je temeljna funkcija zkazati na jakši način zapoved, prepovedu, dopoved il prošnju. Anda, jakše je če se reče: Daj mi pomori. neg Pomori mi. Isto tak: Dajte da i oni doprineseju. je jakše neg: Naj i oni doprineseju. Daj budi kuš!, Dajte prestanite!, Daj počni! je jakše od: Budi kuš! Prestanite! Počni! Najbolše je Dajte-Imperativ rabiti v drugomu licu jednine i punine. Nema razluke zmed: Daj prestanite! i Dajte prestanite!, al se nemre reči: *Dajte prestani!, il *Dajte vudri!, il *Dajte briši!

 

 

 

6.3 Odrični obličaj

 

       biti                                                  imeti                                senjati

 

Naj ne bum                                         Naj nemam                    Naj ne senjam

 

Nej biti/ Ne buj/budi                           Nej imeti/ Naj nemaš    Nej senjati/ Naj ne senjaš

 

Naj ne bu                                            Naj nema                        Naj ne senja

 

Naj ne bume                                        Naj nemame                  Naj ne senjame

 

Nejte biti/ Ne bujte                             Nejte imeti/ Naj nemate Nejte senjati Naj ne senjaju

 

Naj ne buju                                          Naj nemaju                     Naj ne senjaju

 

 

 

Odrično obličaj Imperativa za vsa lica zvun drugoga se tvori od (1.) partikule naj i odričnoga obličaja Prezenta glavnoga glagola za prvo i treče lice jednine ter pervo i treče lice punine, dočim se za drugo lice jednine tvori od partikule nej, kod drugoga lica punine od partikule nejte ter od Infinitiva glavnoga glagola. Odrični obličaj Imperativa za drugo lice jednine i punine ima dve podoblike. Nej-podobličaj tvori se od partikule nej, za drugo lice punine partikula nejte, i od infinitiva glavnoga glagola za drugo lice jednine. Naj-podoblika tvori se od partikule naj ter od odričnoga obličaja Prezenta glavnoga glagola za to lice.

 

Pazi: polak redundancije (pleonazma) nej i ne nejdeju zkupa. Anda, netočno je: *Nej ne govori. – *Nej ne bu. – *Nej si ne počivaju. Takaj, netočno je, a rabi se v nekoteri Kajkavski dijalekti: *Nej buju. (mesto: Naj buju.) – *Nej oni to zkuriju. (mesto: Naj oni to zkuriju.) – *Nej ti bu kak si sam želiš. (mesto: Naj ti bu kak si sam želiš.)

 

 

 

 

 

6.4 Naglašeni odrični obličaj (Dajte-odrični obličaj)

 

Daj(te) da ne bum  (nem)        Daj(te) da nemam                  Daj(te) da ne senjam

 

0                                                       0                                                  0

 

Daj(te) da ne bu                       Daj(te) da nema                     Daj(te) da ne senja

 

Daj(te) da ne bume (neme)      Daj(te) da nemame                 Daj(te) da ne senjame

 

0                                                       0                                                  0

 

Daj(te) da ne buju                    Daj(te) da nemaju                    Daj(te) da ne senjaju

 

 

 

Ovo je isto kak i:

 

Ne daj(te) da bum                    Ne daj(te) da imam                  Ne daj(te) da senjam 

 

itd.                                           itd.                                            itd.

 

Anda, Daj da nem grešen, Bog moj! i Ne daj da bum zločest, Bog moj! znamenuje isto. Vu vekšine peld vendar je bolše Ne daj(te) varijantu rabiti. Ne daj(te) da ponorim. je bolše neg  Dajte da ne ponorim. dočim je Daj(te) da se ne zgubim. zpram Ne daj(te) da se zgubim. nezpadno, retorično i lestor v nekakovomu patetičnomu stilu moguče.

 

Naglašeni odrični obličaj Imperativa nema drugo lice jednine i punine. Tvori se od  Daj/ Dajte, Imperativa glagola dati za drugo lice jednine il punine, partikule da  ter od odričnoga obličaja Prezenta glavnoga glagola. Jakšina ovoga obličaja je v njegove određenosti, vu vupučenosti na imaginarno ti il vi. Čez formalno obračanje nekomu ti il vi, prošnja lastovito dobiva na jakšine, zkazljivosti. Rabi se za naglašavanje molbe, prepovede il naredbe.  Daj da ne zgubim., Dajte da ne zbetežaju., Daj da ne pogine., Dajte da ne bume izdani. su jakše varijante od:  Naj ne zgubim., Naj ne zbetežaju., Naj ne pogine., Naj ne bume izdani. Treba paziti: Naj ne vmerjem. je impersonalno, zaprav, vupučeno samomu sebi. Nu, rečenica: Daj da ne vmerjem, Bog moj! znamenuje: Naredi nekaj da ne vmerjem, Bog moj! i kaktakova je Imperativ glagola dati.  Zato se naglašeni odrični Imperativ ne sme rabiti z Vokativom. Anda, *Daj da ne bum sam, mama., *Ljudi, dajte da ne nastradame!, *Dajte da tulko ne je, babica.

 

 

 

 

 

7. Supin

 

 

 

Supin je glagolski obličaj koteri je jednak infinitivu prez dokončnoga –i: gledet, kopat, delat, govorit, sedet. Rabi se lestor pozadi glagolov gibanja: iti, dojti, prejti, vujti, zajti, najti (=zateći), pobeči, požureti se, pohiteti se (=požuriti): – Išli sme gljive iskat. – Kaj ste došli k nami sedet? – Prešli su se kupat. – Nej vujti munikuvat. – Zašli su gledet televiziju i ne daju se proč. – Bume pobegli počivat se. – Žurite se kopat. Gerdo vreme je dojduče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

8. Glagolski aspekt

 

V Kajkavskomu jeziku je ga zveršeneh i nezveršeneh obličajov glago’lov: zdiči – zdigavati, pljunuti – pljuvati, pojesti – jesti, sesti – sedeti, leči – ležati. Od zveršeneh obličajov tvori se: Prezent (zdižem, pljunem, pojem, posedim, odležim), Perfekt (sem zdigel, si pljunula, je pojel, su posedeli), Futur (bum zdigel, bute legli, bu sela), Pluskvamperfekt (bil sem zdigel, bili sme pojeli, bili su pljunuli), Kondicional pervi (bi zdigel, bi pljunuli, bi sel), Kondicional drugi (bil bi zdigel, bila bi jela, bili bi legli), Povedni Imperativ (naj zdignem, naj zdigneju, naj sedne), Odrični Imperativ (naj ne legnem, nejte pljunuti, naj ne sedne), Supin (dojti pljunut, iti pojest, najti delat).

 

Od nezveršeneh obličajov glago’lov tvori se:  Prezent (zdigavljem/ zdižem, pljuješ, jeju/ jedeju, leži)), Futur (bum zdigaval, buju jeli, bu sedel), Imperativ povedni i odrični  (nejte pljuvati, naj ležiju, nej ležati, naj ne zdigavlje/zdiže), Drugi kondicional (bil bi ležal, bile bi zdigavale), Dugi Perfekt (zdigaval sem, pljuvala si, jeli su), Supin (iti zgigavat, dojti sedet, prejti ležat), aktivni particip (zdigaval, jela, ležali), pasivni particip (pljuvan, zdigavane, jeden), aktivni particip istočasnosti (zdigavajuči/zdižuči, jeduči, ležuče, pljujuča).

 

 

 

 

 

 

 

9. Imenke

 

 

 

9.1 Deklinacija imenki mužkoga roda

 

 

 

Jednina:

 

Nominativ: človek/ zid/ konj/ kukec/ pocek/ špot/ Zagorec

 

Genitiv: človeka/ zida/ konja/ kukca/ poceka/ špota/ Zagorca

 

Dativ: človeku/ zidu/ konju/ kukcu/ poceku/ špotu/ Zagorcu

 

Akuzativ: človeka/ zida/ konja/ poceka/ špota/ Zagorca

 

Vokativ: človek/ zid/ konj/ kukec/ pocek/ špot/ Zagorec

 

Lokativ: človeku/ zidu/ konju/ kukcu/ poceku/ špotu/ Zagorcu

 

Instrumental: človekom/ zidom/ konjom/ pocekom/ špotom/ Zagorcom

 

 

 

Punina:

 

Nominativ: ljudi/ zidi/ konji/ kukci/ poceki/ špoti/ Zagorci

 

Genitiv: ljudev/ zidov/ konjov/ kukcov/ pocekov/ špotov/ Zagorcov

 

Dativ: ljudmi / zid’mi/ konj’mi/ kukc’mi/ poceki/ špoti/ Zagorcom

 

Akuzativ: ljude/ zide/ konje/ kukce/ poceke/ špote/ Zagorce

 

Vokativ: ljudi/ zidi/ konji/ kukci/ poceki/ špoti/ Zagorci

 

Lokativ: ljudmi/ zid’mi/ konj’mi/ kukc’mi/ poceki/ špoti/ Zagorci

 

Instrumental: ljudem / zid’mi/ konj’mi/ kukc’mi/ poceki/ špoti/ Zagorcem

 

 

 

9.2 Deklinacija imenki ženskoga roda

 

 

 

Jednina

 

Nominativ: ‘hiža/ knjiga/ volja/ žena/ jabuka/ latka/ cev

 

Genitiv: ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Dativ: ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Akuzativ:  ‘hižu/ knjigu/ volju/ ženu/ jabuku/ latku/ cev

 

Vokativ: ‘hiža/ knjiga/ volja/ žena/ jabuka/ latka/ cev

 

Lokativ: ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Instrumental: ‘hižum/ knjigum/ voljum/ ženum/ jabukum/ latkum/ cev’ljum

 

 

 

 

 

Punina

 

Nominativ: ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Genitiv: hiž/ knjig/ volj/ žen/ ja’buk/ lat’ki/ ce’vi

 

Dativ: hi’žam/ knji’gam/ vo’ljam/ že’nam/ jabu’kam/ lat’kam/ ce’vi

 

Akuzativ:  ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Vokativ: ‘hiže/ knjige/ volje/ žene/ jabuke/ latke/ cevi

 

Lokativ: hi’žam/ knji’gam/ vo’ljam/ že’nam/ jabu’kam/ lat’kam/ ce’vi

 

Instrumental: hi’žam(i)/ knji’gam(i)/ vo’ljam(i)/ že’nam(i)/ jabu’kam(i)/ lat’kam(i)/ ce’vi

 

 

 

9.3 Deklinacija imenki srednjoga roda

 

 

 

Jednina

 

Nominativ: ‘dete/ leto/ morje/ koleno/ šilo/ vino/ ztvorenje

 

Genitiv: de’teta/ leta/ morja/ kolena/ šila/ vina/ ztvorenja

 

Dativ: de’tetu/ letu/ morju/ kolenu/ šilu/ vinu/ ztvorenju

 

Akuzativ: dete/ leto/ morje/ koleno/ šilo/ vino/ ztvorenje

 

Vokativ: dete/ leto/ morje/ koleno/ šilo/ vino/ ztvorenje

 

Lokativ: de’tetu/ letu/ morju/ kolenu/ šilu/ vinu/ ztvorenju

 

Instrumental: de’tetom/ letom/ morjem/ kolenom/ šilom/ vinom/ ztvorenjem

 

 

 

Punina

 

Nominativ: ‘deca/ leta/ morja/ kolena/ šila/ vina/ ztvo’renja

 

Genitiv: de’ce/ let/ morja/ kolen/ šil/ vin/ ztvo’renj

 

Dativ: de’ce/ leti/ morji/ koleni/ šili/ vini/ ztvo’renji

 

Akuzativ: ‘decu/ leta/ morja/ kolena/ šila/ vina/ ztvo’renja

 

Vokativ: ‘deca/ leta/ morja/ kolena/ šila/ vina/ ztvorenja

 

Lokativ: de’ce/ le’ti/ mor’ji/ ko’leni/ šili/ vini/ ztvo’renji

 

Instrumental: de’com/ le’ti/ mor’ji/ ko’leni/ ši’li/ vi’ni/ ztvo’renji

 

 

 

10. Pridevki

 

 

 

10.1 Pridevski aspekt

 

Pridevki su promenljiva fela reči (kompareraju se i deklineraju) koteri lastovitosti bitja i ztvari oznamenjujeju. V Kajkavskomu jeziku pridevki imaju određeni i neodređeni aspekt. Određeni aspekt se rabi če je pridevek zpred mužkeh imen, doimena  i imenki mužkoga roda: velki dobri Štef, poznati Petrovič, berzi konj, mokri zid. Neodređeni pridevski aspekt rabi se če je pridevek dopuna glagolu, v tzv. imenskomu predikatu: zid je moker, konj je berz, te Petrovič je poznat (al te Petrovič je poznati Varaždinec), Štef je velik i dober.

 

Je ga pridevkov koteri se lestor v određenomu aspektu rabiju: cipelišni, cevni, konjski, pesji, Varaždinski, vražji, Horvatski, rožnjački, Božični, Novoletni, Pacifički, itd., anda, pridevki izvedeni od imen živine, geografiskeh imen, imen mesecov, planet itd., anda, pridevki na –ki, -ni (predhodi im šče jen zkupglasnik) ter –ji (takaj, predhodi mu šče jen zkupglasnik).

 

 

 

10.2 Komparacija pridevkov

 

V Kajkavskomu jeziku pridevki imaju tri stupnja: pozitiv, komparativ, superlativ. Pozitiv ozamenuje da negdo/nekaj ima nekakovu lastovitost: da je velik/a, da je drag/a, da je nedužen, komparativ znamenuje da negdo/nekaj ima nekakovu lastovitost vu vekše mere neg negdo/nekaj drugo: negdo je lepši/a, nekaj je težejše, negdo je bogatejši, nekaj je dugše, dočim Superlativ znamenuje da negdo/nekaj nekoteru lastovitost ima v najvekše mere, iliti največ od vseh: negdo je nabolši/a, nekaj je najterdejše, neke su najvedrejše. Zato je za superlativ barem tri člana komparacije potrebno.

 

Komparativ se tvori od pozitiva i dodavka –ši/a/o: velik – vekši/a/o(pazi: velko dete, al vekše dete), lehek – lekši/a/e, smešen – smešnejši/a/e (pazi: smešno dete, al smešnejše dete), vmiličljiv – vmiličljivejši/a/e, moker – mokrejši/a/e (pazi: mokro polje, al mokrejše polje), velik – vekši/a/e (pazi: velko morje, al vekše morje).

 

Superlativ se tvori od komparativa i preddevka naj-: vekši – najvekši/a/e (pazi: velko dete, al– najvekše dete), moker – najmokrejši (pazi: mokro leto, al najmokrejše leto), lepši – najlepši/a/e (pazi: lepo seno, al najlepše seno), tverdejši – najtverdejši/a/e (pazi: tverdo koleno, al zato najtverdejše koleno).

 

Je ga pridevkov z nepravilnum komparacijum: dober-bolši-nalbolši, loš-gorši-najgorši.

 

 

 

10.3 Deklinacija pridevkov

 

Određeni i neodređeni aspekt pridevkov mužkoga roda isto se deklineraju.                  

 

                                          

 

10.31 Mužki rod

 

Jednina

 

Nominativ: velki/ dobri/ plavi/ zmožni/ sramežljivi/ potreti/ mledni

 

Genitiv: velkoga/ dobroga/ plavoga/ zmožnoga/ sramežljivoga/ potretoga/ mlednoga

 

Dativ: velkomu/ dobromu/ plavomu/ zmožnomu/ sramežljivomu/ potretomu/ mlednomu

 

Akuzativ: velkoga/ dobroga/ plavoga/ zmožnoga/ sramežljivoga/ potretoga/ mlednomu

 

Vokativ: velki/ dobri/ plavi/ zmožni/ sramežljivi/ potreti/ mledni

 

Lokativ: velkomu/ dobromu/ plavomu/ zmožnomu/ sramežljivomu/ potretomu/ mlednomu

 

Instrumental:  velkem/ dobrem/ plavem/ zmožnem/ sramežljivem/ potretem/ mlednem

 

 

 

10.32 Mužki rod

 

Punina

 

Nominativ: ‘velki/ dobri/ plavi/ zmožni/ sramežljivi/ potreti/ mledni

 

Genitiv: vel’keh/ dobreh/ plaveh/ zmožneh/ sramežljiveh/ potreteh/ mledneh

 

Dativ: vel’kem/ dobrem/ plavem/ zmožnem/ sramežljivem/ potretem/ mlednem

 

Akuzativ: vel’ke/ dobre/ plave/ zmožne/ sramežljive/ potrete/ mledne

 

Vokativ: ‘velki/ dobri/ plavi/ zmožni/ sramežljivi/ potreti/ mledni

 

Lokativ:  vel’kem/ dob’rem/ pla’vem/ zmož’nem/ sramežlji’vem/ potre’tem/ mled’nem

 

Instrumental:   velk’mi/ dobre’mi/ plav(e)’mi/ zmožne’mi/ sramežljive’mi/ potrete’mi/ mledne’mi

 

 

 

                                              

 

10.33 Ženski rod

 

Jednina:

 

Nominativ: pohosna/ plantava/ žuta/ zkuzmana/ verna/ vedra/ premoguča/ gerda

 

Genitiv: pohosne/ plantave/ žute/ zkuzmane/ verne/ vedre/ premoguče/ gerde

 

Dativ: pohosne/ plantave/ žute/ zkuzmane/ verne/ vedre/ premoguče/ gerde

 

Akuzativ: pohosnu/ plantavu/ žutu/ zkuzmanu/ vernu/ vedru/ premoguču/ gerdu

 

Vokativ: pohosna/ plantava/ žuta/ zkuzmana/ verna/ vedra/ premoguča/ gerda

 

Lokativ:  pohosne/ plantave/ žute/ zkuzmane/ verne/ vedre/ premoguče/ gerde

 

Instrumental: pohosnum/ plantavum/ žutum/ zkuzmanum/ vernum/ vedrum/ premogučum/ gerdum

 

 

 

10.34 Ženski rod

 

Punina

 

Nominativ: po’hosne/ plantave/ žute/ zkuzmane/ verne/ vedre/ premoguče/ gerde

 

Genitiv: pohos’neh/ plantaveh/ žuteh/ zkuzmaneh/ verneh/vedreh/ premogučeh/ gerdeh

 

Dativ: pohos’nem/ plantavem/ žutem/ zkuzmanem/ vernem/ vedrem/ premogučem/ gerdem

 

Akuzativ: po’hosne/ plantave/ žute/ zkuzmane/ verne/ vedre/ premoguče/ gerde

 

Vokativ: po’hosne/ plantave/ žute/ zkuzman(em)i/ vernem/ vedremi/ premogučemi/ gerdem

 

Lokativ: pohosn(em)i[28]/ plantav(em)i/ žut(em)i/ zkuzman(em)i/ vern(em)i/vedr(em)i/ premoguč(em)i/ gerd(em)i

 

Instrumental: pohos’n(em)i/ plantav(em)i/ žut(e)mi/ zkuzman(em)i/ vern(em)i/ vedr(em)i/ premoguč(em)i/ gerd(m)i

 

 

 

 

10.35 Srednji rod

 

Jednina

 

Nominativ: smeđe/ grusteno/ batrovito/ vmetelno/ sajavo/ zvišno/ terdo

 

Genitiv: smeđega/ grustenoga/ batrovitoga/ vmetelnoga/ sajavoga/ zvišnoga/ terdoga

 

Dativ: smeđomu/ grustenomu/ batrovitomu/ vmetelnomu/ sajavomu/ zvišnomu/ terdomu

 

Akuzativ: smeđe/ grusteno/ batrovito/ vmetelno/ sajavo/ zvišno/ terdo

 

Vokativ: smeđe/ grusteno/ batrovito/ vmetelno/ sajavo/ zvišno/ terdo

 

Lokativ: (na) smeđomu/ grustenomu/ batrovitomu/ vmetelnomu/ sajavomu/ zvišnomu/ terdomu

 

Instrumental: (z) smeđem/ grustenem/ batrovitem/ vmetelnem/ sajavem/ zvišnem/ terdem

 

 

 

10.36 Srednji rod

 

Punina

 

Nominativ: smeđa/ grustena/ batrovita/ vmetelna/ sajava/ zvišna/ terda

 

Genitiv: smeđeh/ grusteneh/ batroviteh/ vmetelneh/ sajaveh/ zvišneh/ gerdeh

 

Dativ: smeđem/ grustenem/ batrovitem/ vmetelnem/ sajavem/ zvišnem/ gerdem

 

Akuzativ: smeđa/ grustena/ batrovita/ vmetelna/ sajava/ zvišna/ terda

 

Vokativ: smeđa/ grustena/ batrovita/ vmetelna/ sajava/ zvišna/ terda

 

Lokativ: smeđem/ grustenem/ batrovitem/ vmetelnem/ sajaemi/ zvišnem/ gerdem

 

Instrumental: smeđem/ grustenem/ batrovitem/ vmetelnem/ sajaemi/ zvišnem/ gerdem

 

 

 

 

 

11. Zamenke

 

 

 

11.1 Deklinacija osebneh zamenki

 

Nominativ: ja – ti- on – ona – ono – mi – vi – oni – one – ona

 

Genitiv: mene/me – tebe/te – njega/ga – nje – njega/ga – nas – vas – njeh – njeh – njeh

 

Dativ: meni/mi – tebi/ti – njemu/mu – nje – njemu/mu – nam(i) – vam(i) – njem(i) – njem(i)

 

Akuzativ: mene/me – tebe/te – njega/ga – nju/ju – njega/ga – nas – vas – njeh – njeh – njeh

 

Vokativ:  0 – ti – 0 – 0 – 0 – 0 – vi – 0 – 0 – 0

 

Lokativ: meni – tebi – njemu – nje – njemu – nam(i) – vam(i) – njem(i) – njem(i) – njem(i)

 

Instrumental: (z) menum – tebum – njem – njum – njem – nam(i) – vam(i) – njem(i)

 

 

 

11.2 Deklinacija povratne zamenke sebe/se

 

Nominativ: 0

 

Genitiv: sebe/se

 

Dativ: sebi/si

 

Akuzativ: sebe/se

 

Vokativ:  0

 

Lokativ: sebi

 

Instrumental: sebum

 

 

 

 

 

 

 

11.3 Deklinacija posvojneh zamenki

 

Nominativ: moj/a/e – tvoj/a/e – njegov/a/o – naš/a/e – vaš/a/e – njehov/a/o

 

Genitiv: m(oj)ega/moje/mojega – tv(oj)ega/tv(oj)e/tv(oj)ega – njeg(o)voga/njeg(o)ve /njeg(o)voga  – našega/naše/našega – vašega/vaše/vašega – njevoga/njeve/njevoga

 

Dativ: m(oj)emu/ m(oj)e/ m(oj)emu – tv(oj)emu/ tv(oj)e/tv(oj)emu – njeg(o)vomu/ njeg(o)ve/ njeg(o)vomu – našemu/ naše/ našemu – vašemu/ vaše/ vašemu – njevomu/ njeve/ njevomu

 

Akuzativ: m(oj)ega/ moje/ mojega – tv(oj)ega/ tv(oj)e/ tv(oj)ega – njeg(o)voga/ njeg(o)ve/ njeg(o)voga  – našega/ naše/ našega – vašega/ vaše/ vašega – njevoga/ njeve/ njevoga

 

Vokativ: moj/a/e – tvoj/a/e – njegov/a/o – naš/a/e – vaš/a/e – njehov/a/o

 

Lokativ: m(oj)emu/ m(oj)e/ m(oj)emu – tv(oj)emu/ tv(oj)e/ tv(oj)emu – njeg(o)vomu/ njeg(o)ve/ njeg(o)vomu – našemu/ naše/ našemu – vašemu/ vaše/ vašemu – njevomu/ njeve/ njevomu

 

Instrumental: (z) m(oj)em/ mojum/ m(oj)em – tv(oj)em/ tvojum/ tv(oj)em – njeg(o)vem/ njeg(ov)um/ njeg(ov)em – našem/ našum/ našem – vašem/ vašum/ vašem – njevem/ njevum/ njevem

 

 

 

11.4 Deklinacija pokazneh zamenki

 

Jednina

 

Nominativ: ov/a/o – te/a/o – on/ona/ono

 

Genitiv: ovega/ ove/ ovega – tega/ te/ tega – onega/ one/ onega

 

Dativ: ovemu/ ove/ ovemu – temu/ te/ temu – onemu/one/ onemu

 

Akuzativ: ovega/ ove/ ovega – tega/ te/ tega – onega/ one/ onega

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: ovemu/ ove/ ovemu – temu/ te/ temu – onemu/one/ onemu

 

Instrumental: (z) ovem/ ovum/ ovem – tem/ tum/ tem – onem/ onum/ onem

 

 

 

Punina

 

Nominativ: ovi/e/a – te/a – oni/one/ona

 

Genitiv: o’veh/ oveh/ ove – teh/ teh/ te – oneh/ oneh/ o’ne

 

Dativ: o’vem/ ovem/ ove – tem/ tem/ te – onem/onem/ o’ne

 

Akuzativ: ove/ ove/ ovu – te/ te/ tu – one/ one/ onu

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: o’vem/ ovem/ ove – tem/ tem/ te – onem/one/ one

 

Instrumental: o’vem/ o’vemi/ o’vum – te’mi/ te’mi/ tum – o’nemi/ o’nem/ onum

 

 

 

 

 

 

 

 

 

11.5 Deklinacija posvojno-povratne zamenke svoj/a/o

 

 

 

Jednina

 

Nominativ: svoj/a/e

 

Genitiv: sv(oj)ega/ sv(oj)e/ sv(oj)ega

 

Dativ: sv(oj)emu/ sv(oj)e/ sv(oj)emu

 

Akuzativ: sv(oj)ega/ sv(oj)u/ sv(oj)ega

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: sv(oj)emu/ sv(oj)e/ sv(oj)emu

 

Instrumental: sv(oj)em/ sv(o’j)um/ sv(o’j)em

 

 

 

Punina

 

Nominativ: svoji/e/a

 

Genitiv: sv(o’j)eh/ sv(o’j)eh/ sv(oj)e

 

Dativ: svo’ji/ svo’ji/ sv(oj)e

 

Akuzativ: sv(oj)e/ sv(oj)e/ sv(oj)u

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: svo’ji/ svo’ji/ sv(oj)e

 

Instrumental: svo’ji/ svo’ji/ sv(o’j)um

 

 

 

11.6 Deklinacija vupitneh i relativneh zamenki koteri, koji, kaj

 

 

 

Jednina

 

Nominativ: kote’ri/a/o -koji/a/e – kaj

 

Genitiv: ko(te’ro)ga/ kote’re – koje(g)/ koje/ koje(‘ga) –  0

 

Dativ: ko(te’ro)mu/ kote’re/ koteromu – ko(je)mu/ koje/ ko(’je)mu – 0

 

Akuzativ: ko(te’ro)ga/ kote’ru/ kote’ro – ko(je)ga/ koju/ ko(’je)ga –  kaj

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: ko(te’ro)mu/ kotere/ koteromu – ko(je)mu/ koje/ ko(je)mu – 0

 

Instrumental:  kote’rem/ kote’rum/ kote’rem – kojem/ ko’jum/ kojem – 0

 

 

 

Punina

 

Nominativ: koteri/e/a -koji/e/a – kaj

 

Genitiv: kotereh/ kotereh – kojeh/ kojeh/ koje –  0

 

Dativ: koterem/ koterem/ koteroj – k(oj)em/ k(o)jm/ k(oj)e – 0

 

Akuzativ: k(oter)e/ k(oter)e/ k(oter)e – k(oj)e/ k(oj)e/ koje(ga) –  kaj

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: k(ote’r)em/ k(ote’r)em/ k(ote’r)e – k(oj)em/ k(oj)em/ k(oj)i – 0

 

Instrumental:  k(oter)em/ k(oteru)m/ k(oter)um – k(oj)em/ k(oj)em/ k(oj)um – 0

 

 

 

11.7 Deklinacija vupitne i posvojno-relativne zamenke čiji

 

             Jednina                                                                Punina

 

Nominativ: čiji/ čija/ čije                                         čiji/ čije/ čija

 

Genitiv: či’jega/ čije/ čijega                                      čijeh/ čijeh/ čije

 

Dativ: či’jemu/ čije/ čijemu                                       čiji/ čiji/ čije

 

Akuzativ: či’jega/ čije/ čijega                                   čijeh/ čijeh/ čije

 

Vokativ: 0                                                                0

 

Lokativ: či’jemu/ čije/ čijemu                                   čij(em)i/ čij(emi)/ čije

 

Instrumental: či’jem/ čijum/ čijem                            čij(em)i/ čij(em)i/ čijum

 

 

 

 

 

11.8 Deklinacija neodređeneh zamenki

 

Nominativ: ne’gdo – nekaj –  neko’teri/a/o – nečiji/a/e

 

Genitiv: ne’kog(a) – nečeg(a) – nekote’rog(a)/ nekotere/ nekoterog(a) – nečijeg(a)/ nečije/ nečijeg(a)

 

Dativ: neko’mu/ neke/ nekomu – nečemu – nekate’romu/ nekatere/ nekateromu – neči’jem(u)/ nečije/ nečijem(u)

 

Akuzativ: nekoga/ nekoju/ nekoga – nekaj – nekoterog(a)/ nekotere/ nekoterog(a) – nečijega/ nečiju/ nečijega

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: nekomu/ neke/ nekomu – nečemu – nekateromu/ nekatere/ nekateromu – nečijem/ načije/ nečijem

 

Instrumental: ne’kem/ nekum/ nekem – nečem – nekate’rem/ nekaterum/ nekaterem – nečijem/ neči’jum/ nečijem

 

 

 

 

 

 

 

11.9 Deklinacija vupitneh zamenki gdo i kaj

 

Nominativ:  gdo – kaj

 

Genitiv: koga – česa

 

Dativ: komu – čemu

 

Akuzativ: koga – česa

 

Vokativ: 0

 

Lokativ: komu – čemu

 

Instrumental: kem – čem

 

 

 

 

 

11.10 Deklinacija pridevka ves

 

Jednina                                                                Punina

 

Nominativ: ves – vsa -vso                                   vsi – vse – vsi

 

Genitiv: vsega – vse – vsega                               vseh – vseh – vseh

 

Dativ: vsemu – vse – vsemu                                vsem(i) – vsem(i) – vsem(i)

 

Akuzativ: vsega – vsu – vsega                            vse – vse – vsa

 

Vokativ: 0                                                          0

 

Lokativ: vsem – vsom – vsem                             vsem(i) – vsem(i) – vsem(i)

 

Instrumental: vsem – vsum – vsem                      vsem(i) – vsem(i) – vsem(i)

 

 

 

 

 

 

 

12. Broji

 

 

 

12.1 Glavni broji

 

je(de)n, dva, tri četiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, jedanajst, dvanajst, trinajst, četrnajst, petnajst, šesnajst, sedemnajst, osemnajst, desetnajst, dvadeset, dvadesetjeden, trideset, tridesetpet, četerdeset, četerdesettri, pedeset, pedesetdva, šezdeset, šezdesetjeden, sedemdeset, sedemdesetsedem, osemdeset, osemdesetdevet, devetdeset, devetdesetšest, sto, stodvadesettri, dvesto, dvestopedesetdevt, tristoosedmdesetjeeden, četiristočeterdesetsedem, osemstotrisedetjeden, jezero/tisuča, desetjezer/desettisuča, stojezer/stotisuča, milijun, milijarda, bilijarda

 

Glavni broji pišeju se zkupa.

 

 

 

12.2 Redni broji

 

pervi/a/o, drugi/a/o, treči/a/o, četerti/a/o, peti/a/o, jedanajsti/a/o, dvadeseti/a/o, stopedesetosmi/a/o,  jezereti/a/o, milijunti/a/o, milijarditi/a/o, bilijarditi/a/o

 

Redni broji pišeju se zkupa.

 

 

 

12.3 Brojevne imenke

 

Brojevne imenke su: dvo’jica/ dve/ dvoje, tro’jica/ tre/ troje, četvo’rica/ če’tiri/ čet’vero, peto’rica/ pet/ pe’tero… Brojevne imenke mužkoga roda teoretski se moreju rabiti do broja 99, nu praktički se rabiju do 10. Za mužki rod one se tvoriju  od broja i dodavka –orica (pet – pet-orica, deset – deset-orica, trideset – trideset-orica). Vunzetek su brojevne imenke od brojov:  2 (dva – dvojica), 3 (tri – trojica), 4 (četiri – četvorica). V brojevni  imenikam na 7 i 8 dohaja do zginuča srednjoga –e (sedem – sedmorica, osem – osmorica). Rabiju se če su vsi člani zkupine mužkoga roda (dvojica pajdašov = dva pajdaši, četvorica foringašov = četiri foringaši, osmorica dijakov = osem dijaki).

 

Za ženski rod brojevne imenke su jednake glavnomu broju (Došlo ih je deset. – Bilo ih je četiri.) Vunzetek je broj 2: dve (Je li su ti dve dosta?). Rabiju se če su vsi člani zkupine ženskoga roda.

 

Brojevne imenke srednjoga roda imaju sufiks –ero (četvero, petero, devetero) il –oje (dvoje, troje). Rabiju se če člani zkupine nesu istoga roda.

 

 

 

12.4 Deklinacija brojevneh imenki

 

Nominativ: dvo’jica – dve – dvo’je

 

Genitiv: dvo’jice – dveh – dvo’jeh

 

Dativ:  dvo’jice – dvem – dvo’jem/ dvem

 

Akuzativ: dvojicu – dve – dvoje

 

Vokativ: dvojica – dve – dvoje

 

Lokativ: dvojice – dve – dvojem/ dvem

 

Instrumental: dvojicom – dvem – dvojem/ dvem

 

 

 

12.5 Deklinacija broja dva, tri i četiri

 

Nominativ: dva – dve – dva; tri; če’tiri

 

Genitiv: dveh – dveh – dveh; treh; čet(vo)’reh

 

Dativ: dvem – dvem(i) – dvem; trem; čet(vo)rem

 

Akuzativ: dva – dve – dva; tri; četiri

 

Vokativ: dva – dve – dva; tri; četiri

 

Lokativ: dvem – dvem(i) – dvem; trem – trem(i) – trem; četvorem – četvorem(i) – četvorem

 

Instrumental: dvem – dvem(i) – dvem; trem – trem(i) – trem; četvorem – četvorem(i) – četvorem

 

 

 

12.6 Deklinacija broja i imenke

 

Nominativ: dva kur’viši; tri knjige

 

Genitiv: dveh kur’višov; treh knjig

 

Dativ: dvem kurvišom/  trem knjigam

 

Akuzativ: dva kurviša; tri knjige

 

Vokativ: dva kurviši; tri knjige

 

Lokativ: dvem kurvišom/ trem(i) knjigam

 

Instrumental: dvem kurvišom; trem(i) knjigam

 

Imenke mužkoga roda gda dohajaju pozadi glavnoga broja kaj je vekši od jeden v Nominativu punine se rabiju (vsaka reč za sebe). Imenke ženskoga roda gda dohajaju pozadi glavnoga broja, deklineraju se ponavadno (dve hiže, dveh hiž, dvem hižam, dve hiže…).

 

 

 

13. Priložki

 

Priložki su nezmenljiva fela reči kotera ponajveč određuje glagol: – tam sedeti, Došli su ščera., Mi sme hudo zamudili.). Takaj modificeraju pridevke: jako dobri plan, dost černi čunti,  gli prava istina. Vun’zetek su načinski priložki, koteri se kompareraju kot pridevki srednjoga roda: Nej berzo govoriti.- Ona je govorila beržejše tijam od svoje matere. – Jura je najberžejše zpil kupicu.

 

 

 

13.1 Mestni priložki

 

Gde: ovde, (to)tu, onde, ne’gde, ni’gde, gde’gde, i’gde, kaj’gde, vsugde, gore, dol(j)e, zpredi, po’zadi, nutra, vune, zgora, blizu; Kam: sim, tam, onam, ni’kam, ne’kam, i’kam, na’pred, na’zaj, vun; Kud: ovud, tud, onud, nikud, nekud, vsikud, kojkud; Odkud: odovud, odonud, od’tud, niod’kud, odne’kud, odpo’vsud, od’zgor, odz’dol, odz’predi, odoz’traga, odne’kud, z’dalka, z’bliza; Dod’kud: doo’vud, doo’nud, do’tud; Do’gde: do’sim, do’tam, doo’nam

 

 

 

13.2 Vremenit(n)i priložki

 

Gda: ve(zda), zdaj, te’da, unda, ni’gda, vsi’gda, gdeno, ne’gda, na’vek, zmir, uvek, denes, zutra, prek’zutra, ščera, prek’ščera, mam, lek’mestu, lani, preklani, sinoč, preksinoč, gusto (=često, rudo=gusto), redko, rano, kesno, predi, malopredi, vre, stopram, skoro, kmalu, zagoda, napokoncu; Od’gda: od’ve(zda), od’zdaj, od’unda, od’teda, od’skora; Do’gda: dove(zda), doted(a), do’unda, do’skoro, dok’malu, do’zdaj, domalo’predi, do’kesno, do’rano.

 

 

 

13.3 Zročni pri’ložki

 

Zakaj: zato

 

 

 

13.4 Priložki nakane

 

Zverh česa: zato, zahman, zabadav

 

 

 

13.5 Načinski priložki

 

Kak:ovak, tak, onak, nikak, nekak, ikak, vsikak, kojkak, naglavce, naglas, zneufce, odjenput, odjenkrat, komaj, naopak, naglavce, stoječki, sedečki, ležečki, napreskokce, počkomno. Vekšinanačinskeh priložkov dohaja od pridevkovi jednaka je srednjomu rodu pridevkov: nežen – nežno, berz – berzo, drag – drago, ošter -oštro. Takovi priložki se kompariraju isto kak i pridevki srednjoga roda.

 

 

 

13.6 Kulikotni priložki

 

Kuliko: o’volko, tolko, o’nolko, ne’kulko, nikulko, malo, premalo, menje, več, pre’več, dost, podost, preveč, (i)šče, zevsem, čist, puno, prepuno, ščipu, Kulkokrat: jen’krat, dva’krat, tri’krat… Broj i dodavek –krat pišeju se zkupa.

 

 

 

 

 

 

 

14. Partikule/ Polupriložki

 

Partikule, iliti polupriložki, su jako razlučne reči. Negda su zaprav pravi načinski priložki i moreju se komparerati (verjetno – verjetnejše – najverjet’nejše, naravno – naravnejše – najnaravnejše), nekoteri moreju sami stajati (zbilja, vendar, lestor), dočim ga je i takoveh koteri sami za sebe nič ne znamenujeju (li, je). Partikule moreju zkazuvati:

 

Povedavanje: je, da, kajda, zbilja, stanovito, vsikak, naravno, zaistinu, 

 

Odrekuvanje: ne, nikak

 

Pitanje: je, li

 

Naglašuvanje: bar(em), gli, tijam, takaj, takajše, ravno, stopram

 

Nesegurnost: morti, valjda, verjetno, verek, morebit

 

Dvojenje: tobož

 

Zprotivnost: medtemtoga, pak, nupak, alpak

 

Vunzetje: le(stor), jedino, samo

 

Domišljuvanje: anda, unda

 

Dopuščanje: vendar, nupak

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

15. Predlogi

 

 

 

Predlogi su nezmenljiva fela reči kotere odnošaje znamenujeju. Nigda sami nemreju sta’jati, neg se il z imenkum (ponajveč) il ze zamenkum il imenom združujeju.

 

 

 

15.1 Predlogi z Genitivom

 

pre, blizu, do, zduž, zpod, zpred, z, pozadi, zmed, nad, zvun (=izvan i osim), kod, kraj, mesto,  niže, od, oko, poleg (pazi: polak je Zročni Predlog – polak velke muke /zakaj/, al poleg potoka /gde/), potlam, prek, predi, zproti, zverhu, z(e), (po)sred, v, mesto, zduž, vun, ob, za, polak

 

15.2 Predlogi z Dativom

 

k, nazprot, zproti, vuzproti

 

 

 

15.3 Predlogi z Akuzativom

 

čez, med, mimo, na, niz, o, po, pod, (z)pred, v, za

 

 

 

15.4 Predlogi z Lokativom

 

na, o, po, (z)pram, pri, v

 

 

 

15.5 Predlogi z Instrumentalom

 

med, (z)pod, pred, z(e), za

 

 

 

15.6 Predlog – Priložek

 

Neki predlogi moreju se kak riložki rabiti.

 

                       Predlog                                                               Priložek

 

Došli sme potlam vas.                                                      Dojdi potlam. (gda?)

 

Živim blizu Zaboka.                                                         Gde si? – Blizu.

 

Zbudili sme se pre(di) jutra.                                             Bu dobil pre il posle. (gda?)

 

Okoli hiže je velko dvorišče.                                            Gde si bila? – Okoli!

 

Pozadi parka je reka.                                                       Nej stati pozadi. (gde?)

 

 

 

 

 

 

 

16. Vez’niki

 

 

 

16.1 Pravi vezniki

 

Pravi vezniki lestor službu veznika imaju. Oni su: i, ter, pa, ni, niti, a, al, neg, il, da, dočim, kajti, jer, če, ak, čeprem, pokehdobe, akoprem

 

 

 

16.2 Nepravi vezniki

 

Nepravi vezniki moreju i službu priloga imeti. Nepravi vezniki su: vre, le(stor), gda, kak, potlam

 

 

 

16.3 Složeni vezniki

 

Složeni vezniki sastojiju se od dve reči: To su: zato kaj, mesto da, zvun če, lestor da, lestor kaj, stopram kaj, stopram da, če i, čeprem i, vre i, kak da, kakti da, kot da

 

 

 

 

 

17. Zaviki(e)

 

Zaviki su nezmenljiva fela reči kotere na onomatopejski način čutke, lagodu, dozov il zvuke z narave zkazuju. Zaviki koteri čutke zkazuju su: jaj (bol), aha (potverđuvanje), oh (lagoda, zapopadanost), eh (nervoza, nezterpljenje), uh (nelagoda, odteršenje), aja (tuga, nezadovoljstvo), o (lagodna zapopadanost),  oho (jako lagodna zapopadanost), ohoho (jako lagodna zapopadanost), ufuf (tobožnja nelagoda i odteršenje), bljak (odurjenost), brrr (“zima mi je”, “fala Bogu da je prešlo”) , juj (“strah me je”, “boli”), ojda (neveselo tanodenje ), bome (slaganje, “naravno”, za potenceranje onega kaj sledi), jeje (“da, da”), na (“evo”), aja (tuga), jeh (zadovoljstvo), ada (“no, no”), nut (“eto”, “dakle”), hem (“hm”), ferk(gda nekaj naglo odleti, zgine), dar (“der”, zavik podžiganja), ahjaj (bol).

 

Zaviki za dozivanje i podžiganje živine su: iš (za tiranje mladine), mic (za dozivanje mačke), šic (za tiranje mačke), (h)umi (konju da zdigne nogu), cece (dozivanje mladine), bista (“pojdi”, “hodi”)etc.

 

Onomatopejski zaviki: hop/ hopsa/ hopsasa (zavik pri đipanju), žvenk (onomatopeja gibljaja kose), žvajz (onomatopeja vudarca), bris (onomatopeja nagloga gibljaja), suk (onomatopeja zleta, treska), bum (onomatopeja persnutja, streljaja).

 

 

 

 

 

 

 

18. Zmekljivo e

 

Pri reči na ec, ek i na er negda se e gubi. Dela se o jako eluzivne pokaze i rekel bi da ga je tri naredil kotera v vsa zgoda ravnaju da se e ne zgublja: 1. če je dokončno –ec/ek/er naglašeno, 2. če je ec/ek deminutivni morfem ter 3. če tem sufiksom predhode dva il več zkupglasnikov (šč, rš, dr, ks, jš, nd etc.).

 

18.1 Reči na ec

 

a)      Če se dela o deminutivu: oblačec, breščec, mravčec[29], kukčec, falačec v Genitivu jednine e ostaje, anda: oblačeca, breščeca, mravčeca, kukčeca, falačeca.

 

b)      Če se dela o imenu mest: Stažnjevec, Mačkovec, Strahoninec, Poljanec, Kuršanec, Klanjec, Možđenec, Ivanec, Čakovec, e se v Genitivu jednine zgublja. Anda: Stažnjevca, Mačkovca, Strahoninca, Poljanca, Kuršanca, Klanjca, Možđenca, Ivanca, Čakovca.  

 

c)      Če se dela o stanovniki ves i varaši , e se zgublja. Zagrebec, Varaždinec, Krapinčanec, Sanoborec, Zabočanec, Koprivničanec, Beličanec, Vidovčanec, Radobojec postajeju: Zagrebca, Varaždinca, Krapinčanca, Sanoborca, Zabočanca, Koprivničanca, Beličanca, Vidovčanca, Radobojca.

 

d)      Če se dela o doimenki, e se povekšinski zgublja, osebujno če je pri koncu doimenka kombinacija samoglasnik + zkupglasnik + ec: Štajerec,  Hranjec, Makovec, Štefanec, Štimec, Vodopivec, Sirovec, Smoljanec postajeju, Štajerca, Štimca, Hranjca, Makovca, Štefanca, Štimca, Vodopivca, Sirovca, Smoljanca.

 

e)      Razlučno od navadneh imenic: ‘borec, ‘glavec, ‘mlatec, ‘klinec, ‘kukec, ‘vrabec, ‘sudec, ‘lipec, ‘pevec etc., koteri imaju Genitiv Jednine: ‘borca, ‘glavca, ‘mlatca, ‘kukca, ‘vrabca, ‘sudca, ‘lipca, ‘pevca, doimenki: ‘Borec, ‘Glaveca, ‘Mlatec, ‘Klinec, ‘Kukec, ‘Vrabec, ‘Sudec, ‘Lipec, ‘Pevec imaju Genitiv jednine: Bo’reca, Gla’veca, Mla’teca, Kli’neca, Vra’beca, Ku’keca, Su’deca, Li’peca, Pe’veca.

 

f)       Če se dela o doimenki koteri pri koncu imaju kombinaciju samoglasnik + zkupglasnik + zkupglasnik + ec, e se ne zgublja. ‘Kranjčec, ‘Marčec, ‘Drčec, ‘Koščec, ‘Štefčec, ‘Štiglec, ‘Tkalčec, ‘Tropšec, ‘Škrbec, ‘Škrlec tak v Genitivu Jednine postajeju Kranj’čeca[30], Mar’čeca, Dr’čeca, Koš’čeca, Štef’čeca, Šti’gleca, Tkal’čeca, Trop’šeca, Škr’beca, Škr’leca. Naravno, drugi razlog je kaj ti doimenki v Genitivu jednine dobivljeju naglasek na druge slovke: ‘Kranjčec postaje Kranj’čeca, ‘Tkalčec postaje Tkal’čeca[31]itd.

 

g)      Pazi: ku’pec (kupac) ku’peca, al zato ‘zkupcec (škrtac) ‘zkupca. Isto tak pe’rec – pe’reca.

 

h)      Čeprem ima kombinaciju samoglasnik + zkupglasnik + ec i naglasek na perve slovke, reč ‘Mesec[32]v Genitivu jednine glasi Me’seca[33]. Nu, zato je ‘otec – ‘otca.

 

i)        V dvoslovkasti navadni imenicam z naglaskom na pervomu slogu (‘prasec, ‘kotec, ‘potec /onaj koji se jako znoji/, čutec,  ‘telec, ‘pel(j)ec, ‘velec, ‘stolec, ‘zdenec, ‘pešec, ‘kolec, ‘bodec,  ‘zdolec, ‘palec, ‘žalec, ‘pilec, ‘mulec, ‘kepec, ‘črevec, zkrajec, ‘klepec, ‘znanec, ‘devec, ‘st(e)rmec, ‘tanec Genitiv je: ‘prasca, ‘kotca, ‘potca, čutca,  ‘telca, ‘pel(j)ca,’velca, ‘stolca, ‘zdenca, ‘pešca, ‘kolca, ‘bodca[34],  ‘zdolca, ‘palca ‘žalca, ‘pilca, ‘mulca, ‘kepca, ‘črevca, ‘zkrajca, ‘klepca,  ‘znanca, ‘devca, ‘st(e)rmca (poluvun’jetek polak r), ‘tanca.

 

Vunzetek je ‘tetec (Genitiv ‘teteca) kajti bi moglo dojti do zmešarije zmed ‘tetca, kaj se čteje teca, i teca (ženski rod). To isto važi i za imenicu  ‘zetec (Genitiv ze’teca) zato da se ne zmeša z (dijalektalnem) Genitivom ‘zeca.

 

 

 

 

18.2 Reči na ek

 

a)      Če se dela o deminutivu: pesek, cujzek, konjek, telček, sinek, tatek, striček, oslek, pimpek v Genitivu jednine e, naravno,  ostaje, anda: peseka[35], cujzeka, konjeka, telčeka, sineka, tateka, stričeka, osleka, pimpeka. To isto važi i za “ženske” deminutive na ek: ‘Barek, ‘Marek, ‘Dorek, ‘Janek, ‘pucek, koteri v Genitivu jednine glasiju: ‘Bareka, ‘Mareka, ‘Doreka, ‘Janeka, ‘puceka.

 

b)      Če se dela o doimenki, ek se ne zgublja. Anda, Šaf’ranek, Salo’pek, ‘Kruhek, ‘Trušček, ‘Šincek, ‘Slamek, Vi’daček, Hr’garek, Sam’bolek ostaje v Genitivu jednine: Šaf’raneka, Salo’peka, Kru’heka, Truš’čeka, Šin’ceka, Sla’meka, Vi’dačeka, Hr’gareka, Sam’boleka[36].

 

c)      Če se dela o dvoslovkastem doimeni kotera imaju istu obliku kak i navadne imenice:, ‘Maček – ‘maček, ‘Furek – ‘furek, ‘Jarek – ‘jarek, ‘Bitek – ‘bitek, ‘Žitek – ‘žitek, il su im podobne kak: ‘Kelek, ‘Ferek, ‘Derek etc., njihovi genitivi ne zgubljaju e. Anda: Ma’čeka (al zato ‘mačka) Fu’reka (al zato ‘furka), Ja’reka, Bi’teka (‘bitka), Ži’teka (‘žitka), Ke’leka, Fe’reka, De’reka itd.

 

d)      V pridevki kak je dalek, mehkek, žmehkek, vuhek, tenek, e se, kak i pri pridevki na er, jedino javlja v Genitivu i Dativu punine (dal’keh/ dal’kem, meh’keh/ meh’kem, žmeh’keh/ žmeh’kem, vuh’keh/ vuh’kem, ten’keh/ ten’kem), se razme, polak naglaska.

 

e)     V navadnem imenicam kak su: ‘maček, ‘jarek, ‘furek, ‘fanjek,’t(e)rdek, ‘(i)zrodek z naglaskom na perve slovke, Genitiv jednine je ‘mačka, ‘jarka, ‘furka, ‘fanjka, ‘t(e)rdka (poluvun’jetek polak r), ‘(i)zrodka. Vun’zetek su imenice ‘človek, ‘berek kotereh Genitiv je člo’veka, be’reka, naravno, polak naglaska.

 

f)        Lažni deminutivi kak su ‘ficlek (nema ficl), ‘otešček ( ne ga otešč), ‘gizdek (ne ga gizdač/ gizdak, al je giz’davec, nu njegov deminutiv je giz’davčec), ‘bombek (ne ga bomb/ bom’bač), ‘kliček (peteljka), ‘klinček (cvet), ‘jambrek (češer)imaju Genitiv jednine kak i pravi deminutivi, anda, ‘ficleka, o’teščeka[37], ‘gizdeka, ‘bombeka, ‘kličeka, ‘klinčeka, ‘jambreka.

 

g)      V navadnem troslovkastem imenicam kak su: ‘vugorek, ke’penjek, fa’fuljek, je’dinek, do’veržek, med’metek, (i)z’varek, iz’nesek Genitiv jednine je: ‘vugorka, ke’penjka, fa’fuljka, je’dinka, do’veržka, med’metka, (i)z’varka, iz’neska.

 

 

 

18.3 Reči na er

 

a)      Dvoslovkaste reči luckoga izhoda kaj imaju naglasek na perve slovke kak ‘meter, ‘liter, ‘mešter, ‘oder, ‘koper, ‘šo(u)der,  puter, loter (preljubnik, kurviš), zgubljaju e ter postaneju metra, litra, meštra, odra, kopra, šo(u)dra, putra,. Polak kakofonije vunzetek su reči kak ‘maler, ‘gangster, ‘cener, ‘puder, ‘bajer[38], ‘frajer, ‘štimer, ‘šlajer, ‘biber, ‘cimer, ‘štimer, ‘feler (Genitiv ‘malera, ‘gangstera, ‘cenera, ‘pudera[39], ‘bajera, ‘frajera,  ‘šlajera, ‘bibera, ‘cimera, ‘štimera, ‘felera. Se razme, polak naglaska bar’ber, ta’njer i har’cer postajeju bar’bera, ta’njera i har’cera.

 

b)      Troslovkaste imenice luckoga izhoda kaj imaju naglasek na druge il treče slovke kak mi’nister, re’gister, kava’ler, dizaj’ner, kada’ver zaderžavljeju zmekljivo e. Anda, kava’lera, dizaj’nera, kada’vera.

 

c)      Imenice luckoga izhoda kak ho’ler, ke’ber, špa’ler, kvar’ter, bar’ber, gu’l(j)er (okovratnik), li’ker polak naglaska na drugomu slogu v Genitivu jednine zaderžavljeju e. Anda, ho’lera, ke’bera, špa’lera, kvar’tera, bar’bera, gu’l(j)era, li’kera.

 

d)      Domače imenice kak ‘veper, ‘veter, ‘sveder, ‘sveker zguvljaju e i postajeju ‘vepra, ‘vetra, ‘svedra, svekra. Nu, zato imenice ‘dever, ‘sever, ‘večer i ‘ceker imaju genitiv ‘devera, ‘severa, ve’čeri (ženski rod) ter ‘cekera.

 

e)      Pridevki na er kak dober, veder, muder, hiter, bister, moker vu vsemi padci zgubljaju e ter postajeju dob’roga, ved’roga, mud’roga, hit’roga, bist’roga, mokroga. E se pofaltno javlja v Genitivu i Dativu punine (dobreh/ dobrem, vedreh/vedrem, mudreh/ mudrem etc).

 

f)       Strajnska imena kak ‘Tiber (reka) i ‘Luter, ‘Gulliver, ‘Keller (doimena) zederžavljeju e v Genitivu, anda, ‘Tibera, ‘Lutera, ‘Gullivera, ‘Kellera.

 

 

 

 [35] Al zato pesek (pijesak) – peska.

 

 

 

 

 

 

 

 

19. Glagoli luckoga korena

 

 

 

 Razlučno od Štokavskoga, koteri v glagoli luckoga korena ima dočetek irati (emancipirati, revolucionirati, humanizirati, relingvizirati, nacionalizirati, optimizirati, filozofirati, barokizirati, detaljizirati, moralizirati, psihologizirati, poetizirati, ekranizirati, germanizirati, kajkavizirati, kroatizerati etc.) v Kajkavskomu je dočetek erati.   Anda, Kajkavski je: emanciperati, revolucionerati, humanizerati, relingvizerati, nacionalizerati, optimizerati, filozoferati, barokizerati, detaljizerati, moralizerati, psihologizerati, poetizerati, ekranizerati, germanizerati, kajkavizerati, kroatizerati etc. Naglasek je na ze slovke, anda, kajkavi’zerati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

20. Kratka punina

 

 

 

V Kajkavskomu jeziku imenice mužkoga roda jedino kratku puninu imaju. Anda, punina od dug, god, k(e)rt, bog, konj, most, vuk, tast, bik, duh, slon, hrast, kabel, je dugi[40], godi, k(e)rti, bogi, konji, mosti, vuki, tasti, biki, duhi, sloni, hrasti, kabli.

 

 

 

 [40] V Kajkavskomu nema ni sibilarizacije (junak – junaki) ni palatalizacije (sneha – snehi).

 

 

 

 

21. Sufiks ec mesto nin

 

 

 

Mesto sufiksa nin, z koterem se v Štokavskomu ponavadno oznamenuju stanovniki deržave (Indonežanin), kontinenta (Evropljanin), kraja (Istranin), varaši (Zagrebčanin), sela (Rakovčanin), v Kajkavskomu je na temu mestu najgustejše sufiks ec: Indone’žanec,  Evro’pejec, Is’tran(ec), Za’grebec, Rakov’čanec. Išče nekaj peld: Gospi’čanec, Drni’šanec, Bro’đanec, Zelin’čanec, Spli’čan(ec), Njujor’čan(ec), Lon’donec, Pari’žanec (al zato Pa’rižan),  Berlin’čanec (al zato Ber’linčan), Rim’ljan(ec), Puljan(ec) etc. Puni obličaj je bolši, “Kajkavskejši”, anda, Koprivni’čanec je bolše neg Koprivni’čan.

 

Pri navadnem imenicam Kajkavski obličaj od: kršćanin, građanin, brđanin, mještanin, pučanin, tiranin je: keršče’nik, vara’šanec, brež’njak, meš’čanec, domo’rodec, tiran.

 

22. Zmekljivo l

 

 

 

Razlučno od Štokavskoga, v Kajkavskomu ne ga “zmekljivoga l“. Anda, molilec-molilca-molilci-molilcov, nosilec-nosilca-nosilci-nosilcov, tužilec-tužilca-tužilci-tužilcov, vodilec-vodilca-vodilci-vodilcov etc. Bolše je rabiti sufiks itelj neg ilec, anda, bolše je grabitelj neg grabilec, peljatelj neg peljalec.

 

 

 

 

 

 

 

23. Jotovanje

 

 

 

Jotovanje je združevanje nepalatalneh zkupglasnikov i glasa j v novi, palatalni zkupglasnik, ponajveč pri glagoli. Pelde:

 

1.       d+j=đ (lestor pri glagoli): roditi-rođen, voditi-vođen, glodati-glođem, zaluditi-zaluđen (al zato lud-ludejši-najludejši). Nu,polak naglaska glad-glad’jum, ne *’glađum.

 

2.       g+j=ž (glagoli i pridevki): lagati-lažem, vagati-važem, blag-blažejši (al i blagši), drag-dra’žejši (al i dragši),

 

3.       h+j=š (lestor glagoli): jahati-jašem, mahati-mašem.

 

4.       k+j=č (lestor glagoli): skakati-skačem, namakati-namačem.

 

5.       s+j=š (glagoli i pridevki): pisati-pišem, visok-višejši (nu, vuhek-vuhkejši, mehkek-mehkejši il mekši, ne *vuhši, *mehši), risati-rišem.

 

6.       t+j=č (glagoli): platiti-plačen, mlatiti-mlačen, napatiti se-napačen. Medtemtoga, polak naglaska (!) smert-smert’jum, ne *’smerčum, ra’dost-radost’jum.

 

7.       z+j=ž (glagoli): mazati-mažem, voziti-vožen, paziti-pažen. Medtemtoga, berz-berzejši, ne *berži (dijalektizem).

 

C. SINTAKSA

 

 

 

24. Rečenica

 

 

 

24.1  Jenovitna[41] rečenica

 

a)      Jenovitna nezvekšana rečenica ima lestor Subjekt i Predikat: (Ja sem dijak. – Vsi spiju. – Mi ne munikujeme. – Je li bute došli?)

 

b)      Jenovitna zvekšana rečenica

 

Jenovitna zvekšana rečenica ima Subjekt, Predikat ter proširke (=Objekt i priložna znamenja.  Priložne znameni su: a) cajta (odgovarjaju na pitanja: gda, kak dugo, od gda, do gda), b) mesta (odgovarjaju na pitanja: gde, kam, kud, od kam, do kam, od kud, do kud) , c) načina (odgovarjaju na pitanj: kak), d) zroka (odgovarjaju na pitanje: zakaj),  e) posledka (odgovarja na pitanje: z kakvem posledkom), f) pogoda (odgovarja na pitanje: pod kakovem pogodom), g) dopuščenja (odgovarja na pitanje: zproti česa), h) nakane (odgovarja na pitanje: zverh(u) česa), i) kulikoče (odgovarja na pitanje: kulko) ter j) družtva (odgovarja na pitanje: z kem).

 

 

[41] V obzetju su šče bili termini navadna ter prosta. Mesto jenovitna morti je bolše jenovna.

 

 

24.1b1  Jenovitne rečenice z cajtni proširki

 

a)      Delali sme celi teden.

 

b)      Nesreča se pripetila ščera ob sedem vur vjutro.

 

c)      Do vuletja vse bu zbavljeno.

 

d)       Mam dojdem.

 

e)       Mangujuči su vre tri vure.

 

f)        Vre sem ju negde videl.

 

 

 

24.1b2  Jenovitne rečenice z mestni proširki (mestni znameni)

 

a)      Na dvorišču sme.

 

b)      V cele naše škole nema tata.

 

c)      Odišli su na morje.

 

d)      Doklatil se je z Bednje.

 

e)      Moje je od jabuke pa do črešnje.

 

 

 

24.1b3  Jenovitne rečenice z načinski proširki (načinski znameni)

 

a)      Borili su se kot oroslani.

 

b)      Komaj sem došla.

 

c)      Zabava je tekla vedro i veselo.

 

d)      Tak dreseljno sem se čutil.

 

e) Pomogel je kot dobri človek.  (Pazi: Pomogel je kot dobri človek. znamenuje da je tekrat pomogel onak kak dobri človek pomaže, na način dobroga človeka. Medtemtoga, Pomogel je kak dobri človek. il šče bolše, da bi jasnejše bilo, Kak dobri človek, pomogel je. zaprav znamenuje Pokehdobe je bil dobri človek, pomogel je.

 

 

 

24.1b4 Jenovitne rečenice z zročni proširki

 

a) Preštimavljeju ju polak njejne dobrote.

 

b) Vmerl je od jada.

 

c) Od veselja sme zapopevali.

 

d) Polak tulke nevolje pol ih je zbetežalo.

 

24.1b5  Jenovitne rečenice z proširki posledka

 

a) Zdravo se smejati do suz.

 

b) Zgrizli su se do kervi.

 

 

 

24.1b6  Jenovitne rečenice z proširki pogoda

 

a) Popustili su pod zagrozum smerti.

 

b) Prez tve privole nejdeme dal(j)e.

 

 

 

24.1b7  Jenovitne rečenice z proširki dopuščenja

 

a) Zprotno tulkem kaštigam nadalšali su kak i predi.

 

b) Poleg (= zprotno) vse svoje lepote ostala je sama.

 

c) Mesto nagrade lestor špote sem zaslužil.

 

 

 

24.1b8 Jenovitne rečenice z proširki nakane

 

a) Zverh tebe sem to naredil.

 

b) Kaj ste na obed došli?

 

c) Hodi mi po doktora.

 

 

 

24.1b9  Jenovitne rečenice z proširki kulikoče

 

a) Nič nesu znali o nesreče.

 

b) Dvakrat se ženil.

 

c) Peljali su se 100 na vuru.

 

 

 

24.1b10  Jenovitne rečenice z proširki družtva:

 

a) Doputuvali su z Petroviči.

 

b) Hoda z Mirkom.

 

c)      Ja sem z Marijum.

 

 

 

24.1b11 Jenovitne rečenice z proširki zmedila:

 

a)      Zmlatili su ga z sveržjum.

 

b)      Z lopatam sme zatukli steklu lesicu.

 

c)  Z dretum si je privezal hlače.

 

 

 

24.2 Prezsubjektna rečenica

 

Rani se. (Pazi: Ra’ni se i ‘Rani se neje isto. Ra’ni se znamenuje da prihaja zorja, dočim ‘Rani se znamenuje komandu/ preporučenje nekomu da sam sebe ozledi.) – Dežđi. – V hiže diši po luku. – Naj se le tanca. – Ne bi se smelo o tomu pripovedati. – Toplo je i sparno.

 

Vse ove rečenice nemaju Subjekt, nič ne govore o nositelju/ zveršitelju radnje čeprem bi se on lehko dal rekonstruerati. (Naj se tanca. = Naj ljudi tancaju. – Dežđi. = Curi dežđ. – Toplo je i sparno. = Zrak je topel i sparen.) Prezsubjektne rečenice se rabiju: (1.) zverhu kratkoče i eliptičnosti: (Sneži. – Kmiči se.), (2.) zverhu neodređenosti: (Naj se čkomi. – Naj bu složno.), (3.) zverhu ztvaranja atmosfere i dramatičnosti (Teda se navadno z neceloviti rečenicam(i) kombinera.): (Dežđi. Merzlo je. Puše. Gdeno koteri auto. Gdeno kotera velka pahulka.)

 

 

 

24.3 Necelovita[42] rečenica (krnja)

 

Čkomina. – Pričetek protuletja. – Kmalu zorja! – Ne! – Nigda! – Kam? – Za na smert!

 

Vse ove rečenice su necelovite, nepotpune kajti im Predikat menjka. Kak i pri prezsubjektnem rečenicam, osebujno če je kontekst poznat, lehko je rekonstruerati celotu rečenice (V/Lada čkomina. – Čuti se pričetek protuletja. – Kmalu je došla zorja! – Velim ne! – Nigda tak ne bu bilo! – Kam ideš? – Človeku/Meni je za vbiti se.)

 

Necelovite rečenice se rabiju: (1.) zverhu kratkoče i eliptičnosti: (Lehka noč! – O, lepa, prelepa sloboda!), (2.)  zverhu dramatičnosti i psihologizeranja: (Bol. Lestor bol i bol. Nič drugo. Praski boli.)

 

 

 

24.4 Kombinerana[43] rečenica (složena)

 

Kombinerana rečenica je rečenica kotera je od več  jenovitneh rečenic zestavljena. Je ga a) Slobodno kombineranehrečenic (nezavisno složenih) i b) Vezano kombineraneh rečenic(zavisno složenih). Slobodne kombinerane rečenice su nastale slobodnem združivanjem dve jenovitne rečenice z pomočjum veznikov. Vezano kombinerane rečenice su nastale dodavanjem rečenice kotera il zamenjuje subjekt, predikat il objekt, iliti kotera dopunjuje znamenje jene reči v temeljne rečenice.  (Subjektna: Čuje se da bu benzin podragšal. = Čuje se. + Bezin bu podragšal. – Diferencijalna: Je ga dnevov, al ne kak je ov. = Je ga dnevov. + Ne ga dnev kak je ov. – Korelativna: Čujem i vidim. = Čujem. + Vidim. – Predikatna: Čas je da se ide. = Čas je. + Treba iti. – Vremenitno vezana: Gda ga vidim, ponorim. = Vidim ga. + Teda ponorim.)

 

 

 

24.5 Slobodno kombinerana[44] rečenica (nezav. složena)

 

Slobodno kombonerana rečenica je zestavljena od dve il več jenovitneh rečenic kotere su po svoje zederžine/ zberice (Belostenec) več ili menj medsobno dopunjujuče. Vsaka od njeh je slobodna temeljnica, zkračeno slobodnica, dočim vu vezano kombinerane rečenice glavna rečenica je vezana temeljnica. Glede odnošaja  kombineraneh rečenic je ga: Korelativno(eh) slobodno kombineraneh rečenic (sastavnih), Diferencijalno(eh) (rastavnih), Kontrastno(eh) (suprotnih), Ekscepcijsk(eh) (isključnih) ter Konkluzivneh rečenic (zaključnih). Del slobodno kombinerane rečenice koteri počinje z veznikom, iliti veznička slobodna temeljnica, navek je drugi del slobodno kombinerane rečenice, anda, ne ga inverzije.

 

 

 

 

24.5a Korelativno kombinerana rečenica(sastavna)

 

Korelativno kombinerana rečenica je zestavljena  od dve il več  jenovitneh rečenic kotere se zederžinski dopunjuju. One se povezuju z vezniki: i, pa, ter, ni, niti. Ne oddeljuju se z čerknjum. (Preštimavame ih i radi ih imame. – Idi i več se ne povračaj. – Vreme je bilo lepo pa sme se poveselili odmoru. – Hodi v štacun pa kupi kruha. – Poderčali su ter su stigli na vreme. – Oblekla se ter odišla. – Čkomi, ni makac! – Ne jede mi se ni ne pije. – Niti je delal niti je zaslužil. – Ne govori niti ne posluša.)

 

 

 

24.5b Diferencijalno kombinerana rečenica (rastavna)

 

Diferencijalno kombinerana rečenica zestoji se od dve il več  jenovitneh rečenic čije se zederžine vu velke mere razlukuju, iliti gde su jena druge alternative.  Jenovitne rečenice se z veznikom il(i) združuju i ne oddeljuju se z čerknjum. (Ječte il ne ječte. – Delaj il nikakovoga zaslužka ne pričekuj. – Jel’ si človek il si zver? – Il budi il lenjuj.) „Diferencnicum“ bi se mogel il del zvati.

 

 

 

24.5c Kontrastno  kombinerana rečenica (suprotna)

 

Kontrastno  kombinerana rečenica zestoji se od dve il več jenovitneh rečenic gde su njeve zederžine zprotivne. Povezuju se z vezniki: a, al, alpak, neg, nu, dočim, lestor, le. Veznika takaj ni ne mora biti. Rečenice se z čerknjum oddeljuju. (Ja o zvončeku, ona o lončeku. – Špotaj me, al me ne pšani. – Ona voli čušpajze, dočim on meso rad ima. – Ne prodekuj, neg pomori. – Vsega je bilo, lestor ptičega mleka ne. – Točno je tak, nu i Joža ima prav.) „Kontrastnicum“ bi se mogel  zvati del kaj z vezniki počinje (a, al, alpak, neg, nu, dočim, lestor, le).

 

-24.5d Ekscepcijski kombinerana rečenica  (isključna)

 

Ekscepcijski kombinerana rečenica zestoji se od dve il več  jenovitneh rečenic gde se one v jenomu elementu zederžine razlukuju. Vezniki lestor, le, stopram, jedino, jedino kaj  ter zvun kaj ih povezuju. Obvezno se oddeljujeju z čerknjom. Rečenica kaj znamenuje znimku navek dohaja kak druga: Vsigde je mir, lestor se koji pes čuje. – Cela družba manguje, jedino Čoč šturi i šturi. – Černa je kmica, jedino /kaj/ kresovalje svetliju. – Jako se radi imaju, le se gdeno posvadiju. – Nič se ne događa, zvun kaj se Pep sam ze sebum svadi. „Ekscep’cijicum“ bi se mogel del kaj z vezniki počinje (lestor, le, stopram, jedino, zvun kaj).

 

 

 

24.5e Konkluzivno  kombinerana rečenica (zaključna)

 

Konkluzivno  kombinerana rečenica je takova kombinerana rečenica gde je druga slobodnica rezultat, zaključek kaj z perve zhodi. Povezuju se z vezniki: ter, pa i zato, z prižkom anda, al takaj i prez veznika.Oddeljujeju se z čerknjum, zvun gda je veznik pa.Rečenica kaj znamenuje rezultat/posledek navek dohaja kak druga: Vi zapovedili, mi dobežali. – Škola je pričela ter/pa treba pričeti vučiti se. – Zaničkuju me, anda nemam nikakove šanse za napredek. – Dužna je i Bogu i vragu, zato se tak derži. „Konkluzivnicum“ bi se mogel del kaj z ter, pa, zato, anda počinje.

 

 

 

24.6 Vezano kombinerana rečenica (zavisno složena)

 

Vezano Kombinerana Rečenica zestavljena je od dve il več  jenovitneh rečenic pri čemu se jena od njeh veže za pojedini del druge (bilo funkcionalni del, bilo jenu konkretnu reč), vun’jetno za celu drugu. Zestavljena je od temeljne rečenice, il temeljnice, i vezane rečenice, il vezanice. Temeljnica je temeljna, glavna rečenica kajti ju vezanica dopunjuje. Če se one rastaviju na zasebne rečenice, lestor temeljnica more zasebna rečenica postati. Deli se na: subjektnu, predikatnu, objektnu i atributivnu (vezanu kombineranu) rečenicu.

 

 

 

24.6a Subjektna rečenica

 

Subjektna rečenica je ona vezano kombinerana rečenica gde vezana rečenica, vezanica, zamenjuje/ ima funkciju Subjekta. Subjektna rečenica se oddeljuje od ostanjka rečenice z čerknjum če z njum vezano kombinerana rečenica počinje, zvun če je perva reč ostanjka je il se: Gdo puno govori, bitne ztvari ne zna. – Nema kaj nema. – Kaj bu, naj bu. – Gdo te zveličuje, hoče ti zlo. – Kaj su z njum naredili se ne zna. – Gdo čaka, dočaka. – Glavno /je/ da sme živi. – Videlo se da se tak dalše nemre. Subjektne rečenice zmir več il menj sentenciozno zvuče, instruktivno, v gorši vporabam moralizatorski. V navadnomu govoru su redke.

 

 

 

24.6b Predikatna rečenica

 

Predi’katna reče’nica je o’na ve’zano kombi’nerana reče’nica v kote’re veza’nica dopu’njuje predi’kat. Na’vadno nje glagol biti pred’hodi. Kak i Sub’jektna do morali’zeranja sentenci’ozno ‘more zvu’čati. V konver’zacij se ‘skoro da ne ra’bi: Ja sem koteri jesem. – Ti več nesi kakova si negda bila. – Dužina je ista kak i širina. – Bu kaj biti mora.

 

 

 

 

 

24.6c Objektna rečenica

 

Objektna rečenica je ona vezana kombinerana rečenica v kotere  Vezanica ima funkciju Objekta. Gusta je v navadnomu govoru: Čujem kak nekaj pišče. – Čutim da bi se nekaj moglo dogoditi. – Veli da zna i kaj ne zna. – Z ufanjem su gledeli kaj se događa. – Pitala je kulko košta. – Rekla je da nje je mater vmerla. Objektne rečenice se rabiju pozadi glagolov percepcije (čuti, videti, čuteti, lukati, poslušati), glagolov komunikacije (reči, povedati, govoriti, pripovedati, veliti, obečati) ter emocijskeh i kosideracijskeh glagolov (voleti, dopadati se, zmiliti se, misliti, znati, veruvati, pozabiti, ufati se). Zmed temeljnice i vezanive veznik da dohaja.

 

 

 

24.6d Atributna rečenica

 

Atributna rečenica je ona vezanica kotera ima zpram nekoje (najgustejše) imenice (more ime, doime il broj) funkciju atributa. Je ga dve fele atributneh rečenic: odnošajne/ relativne rečenice i vezana pitanja.

 

 

 

24.6d1 Odnošajna (relativna) rečenica

 

Odnošajna/ relativna rečenica je ona kotera počinje z odnošajnem zamenicam:  koteri, koji, kaj, čiji, kakov. Je ga tri fel odnošajneh rečenic: definerajučeh rečenic,  komplementerajučeh (il dopunjujučeh) rečenic i koordinativneh rečenic.

 

 

 

24.6d2 Definerajuče odnošajna rečenica

 

Definerajuča rečenica je ona odnošajna rečenica kotera definera (točno opisuje) reč na koteru se dotikavlje. (Predhodna rečenica je pelda duplične definerajuče rečenice: … kotera definera reč… i … na koteru se dotikavlje. Zmed temeljnice i vezanice (kaj bi se relativnica mogla zvati) nema čerknje: On je človek kaj/ koteri/ koji vse zna. – To je auto kakovog(a) bi i ja štel imeti. –  Je li to ona žena o kotere/koje sme se zpominali? – Dobro poznam družinu čija deca su narkiči. ili Dobro poznam družinu deca kotere su narkiči.  – Ima dušu kotera/ koja/ kaj vse i vsakoga razme. – Moj vert je mesto gde najrajše letujem. – Rožnjak je mesec gda je puno dela. Definerajuča odnošajna rečenica se more poddeliti na prave (počinju z koteri, koji, kaj, čiji, kakov), mestne (počinju z gde, kam i kud) ter vremenitne (počinju z gda, dok/am/, čem).

 

 

 

24.6d3 Komplementerajuče odnošajna  rečenica

 

Komplementerajuča odnošajna rečenica je ona odnošajna rečenica kotera dopunjuje dotičnicu (=reč kotere se relativna rečenica dotikavlje) z deskribcijskem, a ne esencijalnem informacijam. Obvezno se od temeljnica oddeljuje z čerknjum. (Domjanič, koteri/ koji se rodil pri Zeline, pervi je moderni Kajkavski vitiznanec. – Doktor, koteri/ koji se zove Milan, ju je spasil. Pazi! Ova rečenica znamenuje da ju je spasil doktor /ne človek nekakove druge profesije/ koteri se, vuzput rečeno, zove Milan. Rečenica: Doktor koteri se zove Milan ju je spasil znamenuje da ju je spasil doktor Milan. – Knjiga, kotera/ koja je pred tebum, je moja. Pazi! Ova rečenica znamenuje da je tu lestor jena knjiga, a … kotera/ koja je pred tebum… se vuzput zpominje ter cela rečenica more i prez nje, a da nič na znamenju ne zgubi. Medtemtoga, rečenica: Knjiga kotera/koja/kaj je pred tebum je moja. znamenuje da je gli knjiga kotera je pred tebum moja, a ne nekoja druga kaj je tu, adna, vezanica definera o kotere knjige je reč. – Jesen, kotera/ koja počinje dvadesettrečoga malomešnjaka, je moja najdragša doba leta. Nikak nema zmiseli reči: Jesen kotera… kajti implicera da ima i drugeh jeseni. – *Čušpajz, koteri sme ščera jeli, bil je bolši od denešnjega je netočno. Odnošajna rečenica morala bi biti definerajuča kajti točno govori o koteremu čušpajzu je reč. To se vidi i po tem kaj se ona more z pridevkom ščerašnji zameniti. – Rada imam mužikaša Mirka, koteri/ koji zna pet štrumentov igrati. Rečenica: Rada imam mužikaša Mirka koteri/ koji/ kaj zna pet štrumentov igrati znamenuje da ga je več mužikašov koji se Mirko zoveju, a da ja rada imam onega Mirka koteri zna pet štrumentov igrati. Kompleneterajuče rečenice se najgustejše pozadi imen ljudi, mesecov, rek, bregov, jezer, morji itd. rabiju. V njemi se nemre rabiti zamenica kaj.

 

 

 

24.6d4 Koordinativno odnošajna rečenica

 

Koordinativna odnošajna rečenica je ona relativna rečenica kotera se dotikavlje cele temeljnice, a ne lestor dotičnice, predhodeče reči. V nje se jedino zamenica kaj more rabiti. Temeljnica i vezanica se obvezno z čerknjum odvajaju. (Puno grehov je naredil, kaj ga je odpeljalo v samomor. – Jako ju je rad imel, kaj je jadilo njegove roditelje. – Cene ideju gore, kaj pelja v propast. – Šturili su i mučili se, kaj nas je lepo zabavljalo.) Navadna je vu vsakofelnitolnačenji.

 

 

 

24.7 Vezano pitanje

 

Vezano pitanje je pitanje kotero je ima funkciju atributa, ponavadno pozadi imenice pitanje. (To je ztvar kaj išče berzu reakciju. – Hočeme znati odgovor na pitanje zakaj se to pripetilo. – Pravo je pitanje gdo je kriv. – Je li denes den gda ti se nekaj dela? – Pitanje je kulko nam moreju dati. – Ve je problem kak to narediti.) Vezano (atributivno) pitanje se lehko zmeša z prepričanem pitanjem, kotero je del teme Indirektni govor. Pita me gde sem bil je prepričano, indirektno pitanje. Pital me pitanje nakotero nesem znal odgovoriti. je vezano (atributivno) pitanje.

 

 

 

24.8 Adverbne rečenice

 

Adverbne rečenice  su vezane rečenice kotere se dotikavljeju glagola i imaju funkciju priložne znameni. Je ga zročneh (adverbenh) rečenic, kotere znamenuju zrok nekoga dogotka, vremenitneh  rečenic, kotere znamenuju vreme gda se nekaj pripetilo, mestneh rečenic, kotere mesto gde se nekaj dogodilo znamenujeju, adverbneh rečenic nakane, kotere nakanu zverh kotere se nekaj je/bu pripetilo, pogodovneh pečenic, kotere znamenuju pogod(u) pod koterem se nekaj je/bu dogodilo, adverbneh rečenic posledka, kotere posledek nekoje radnje znamenuju,  paradoksalneh  rečenic[45], kotere znamenuju delnju/stanje kaj je čudovito zpram delnje/stanja v temeljnice ter modalneh adverbneh rečenic, kotere nadopunjuju glagol temeljnice v funkcije znaka/ znameni načina.

 

 

 

24.8a Zročne rečenice

 

V zročne rečenice temeljnica i vezanica se povezuju z vezniki: kajti, jer, zato kaj i polak tega kaj če je rečored navaden, a če je on inverziven, rabiju se vezniki: pokehdobe, buduč i gda. Veznik gda nemre se rabiti z Perfektom kajti teda dobiva vremenitno znamenje. (Nesreča se pripetila kajti su preberzo se peljali. – Preštimavame ju zato kaj je poštena. – Rada te imam jer te imam rada. – Njihova politika je propala ne polak tega kaj je je bila neoztvarljiva, neg polak okolnoč. – Pokehdobe/ Buduč su puno penez zatrajbali, ni za kruh več nesu imeli. – Gda nečeš ni ovak ni onak, ja idem proč. Rečenica Gda nesi štel… znamenuje V dobe gda nesi štel…)

 

 

 

24.8b Vremenitne[46] rečenice

 

Vremenitne rečenice su one adverbne rečenice kotere imaju funkciju oznamenuvanja cajta gda se delovanje/ delo temeljnice pripetilo (bu pripetilo/ se pripečuje), iliti kak dugo. temeljnica i vezanica se povezuju z vezniki: gda, dok, doklam, odgda, dogda, kak, kotere znamenuju istocajtnost delnji temeljnice i vezanice. Takaj se povezujeju z: potlam, potlam /kaj/, čem, stopram /kaj/, gda, koteri znamenuju da delnja temeljnice sledi delnju vezanice. Treča fela odnošaja temeljnice i vezanice vu vremenitneh rečenicam je ona gde se delovanje temeljnice pripečuje (se pripetilo, se bu pripetilo) predi delnje Vezanice.  Teda se rabiju vezniki: predi /kaj/, predi neg /kaj/. Pelde istocajtnosti: (Ženili su se gda su črešnje cvele. –  Doklam je Mesec zahajal za oblake, dok su se luči gasile, ja sem bil landrajuči po varašu. – Odgda zna za se, boji se pesa i kesa. – Dogda živime, neme ih pozabili. – Tri su meseci kak ih ne ga.) Pelde poslednosti: ( Potlam /kaj/ su se vernuli, pohalosili su vse kaj su našli. – Potlam /kaj/ se vse zbavi, moči bu slaviti. – Čem su se vidli, kot deca su zaplakali. – Stopram su pričeli, posvadili su se. – Vatrogasci su dohitreli gda se jogenj sam vre zgasil.). Pelde predhodnosti: (Predi neg progovoriš, dobro si pregruntaj. –  Predi /kaj/ zgotovite delo, popravite vse falinge i menjkavoče.).

 

 

 

24.8c Mestne rečenice

 

Mestne rečenice imaju istu funkciju kak i priložna znamenja mesta, tj. da poznamenujeju mesto gde se pripečuje (se pripetilo, se bu pripetilo) delovanje temeljnice. Rabiju e vezniki: gde, kam, kud, kud god(er), odkud, odkam, /tam/ kam, dokam. Pelde: (Gde si bil, vezda je hudi harc. – Neje dobro kam ideš. – Gde se popevlje, tu je sreča. – Idite kam morate. – Idi kud god hočeš. -Poverni se odkam si došla. – Odišli su /tam/ kam ni vrag be bi odišel. – Zkopali sme dokam sme mogli.(=do mesta do koterog sme mogli)

 

 

 

24.8d (Adverbne) rečenice nakane

 

Adverbne rečenice nakane zkazujeju zverhu koteroga cilja, iliti z kakovum nakanum se delnja temeljnice zbavlja. Zmed temeljnice i vezanice rabiju se vezniki da, porad(i), kak i zverh(u). Pelde: Došel sem da te vidim. – Vučite se kak bi vam bolše bilo. – Delam zverh(u) tega da zaslužim peneze. (Ovakove rečenice zbegavati treba. Bolše je reči: Delam zverh(u) penez. iliti Odišla je v Englesku zverh(u) Engleskoga. je bolše neg: Odišla je v Englesku zverh(u) tega da navči Engleski. Anda, bolše je zverh(u) kak predlog rabiti, ne kak veznik.

 

 

 

24.8e Pogodovit(n)e rečenice (uvjetne)

 

Je ga šest fel pogodovitneh rečenic. Vse one znamenuju da se delovanje temeljnice (ne/je/bu) pripetilo če se pogod(a) z vezanice (je/ne/ne bu) zpunil(o). Zred rečenic more biti regularen (naredilen) (temeljnica pa vezanica) ter inverziven (vezanica pa temeljnica), kaj je največ od pojedine fele pogodovit(n)e rečenice odvisno.

 

 

 

24.8e1 Pogodovit(n)e rečenice, perva fela

 

V pogodovit(n)em rečenicam perve fele povezuje se Prezent v temeljnice z Prezentom vu vezanice da bi se njehov vunvremenski odnošaj oznamenuval. Pogod(a) vu vezanice je praktički moguč(a). Rabiju se vezniki če i ak. Pelde: Če/Ak sem sloboden, plandujem. – Če/Ak nemaju penez, postiju. – Če/Ak je tak, naj je tak. – Spi če/ak ne mora delati. Ponavadno vezanica predhodi temeljnice.

 

 

 

24.8e2 Pogodovit(n)e rečenice, druga fela

 

V pogodovitnem rečenicam druge fele kombinera se Imperativ v temeljnice z Prezentom vu vezanice. Druga fela se dotikavlje prave vezdešnjosti ter bližejše dojdučosti. Rabi se veznik če ter ak. Podog(a) je takaj praktički/realno zpeljiv(a). Pelde: Pomori mi če/ak hočeš. – Nejte manguvati če/ak nečete bogci ostati. – Daj če/ak moreš. – Pohitite če/ak nečete zamuditi. Temeljnica ponavadno predhodi vezanice.

 

 

 

24.8e3 Pogodovit(n)e rečenice, treča fela

 

V pogodovitnem rečenicam treče fele kombinera se Futur vu vezanice z Futurom v temeljnice. Ta kombinacija znamenuje praktički obistinljiv pogod(u) v dojdučosti. Rabiju se vezniki če i ak. Pelde: Če/Ak bute šteli, bute i mogli. – Če/Ak se bute karkali, nič nete polučili. – Če/Ak buš tak škombrava, nigda neš zadovoljna. – Če/Ak bume dudeli kot kokoši, posel se ne naredil. – Če/Ak se bu zbincaval, fletno se bu zmučil. Ponavadno vezanica predhodi temeljnice.

 

 

 

24.8e4 Pogodovit(n)e rečenice, četerta fela

 

Pogodovitne rečenice četerte fela dotikavljeju se vezdešnjosti i dojdučosti. Znamenuju pogod(u) kaj se nemre oztvariti/obistiniti, anda, kaj je lestor teoretski polučljiv(a). Ima dve mogučnosti povezuvanja glagolskeh oblik v temeljnice i vezanice. V perve podfele rabi se veznik če, a kombineraju se Pervi kondicionali. Veznik ak se ovde nemre rabiti. Pelde perve podfele: Če bi znal, povedal bi ti (al ne znam pa ti nemrem povedati). – Če bi imeli cajta, pervo bi se dobro počinuli (al nemame ter se nemrem počinuti). – Če bi ju rad imel, ne bi se tak tepel (al ju nema rad ter se tepe).

 

V druge podfele rabi se veznik da, a kombinera se Prezent vu vezanice z Pervem kondicionalom v temeljnice. Takaj, ak se ni ovde nemre rabiti. Pelde: Da znam, povedal bi ti. – Da imame cajta, pervo bi si dobro počinuli. – Da ju ima rad, ne bi se tak tepel.

 

Obe podfele znamenuju isto. Reči Če bi bilo čuha, bolše bi se čutili je isto kak i reči Da je čuha, bolše bi se čutili.

 

24.8e5 Pogodovit(n)e rečenice, peta fela

 

Pogodovitne rečenice pete fele dotikavljeju se preteklosti i znamenuju pogod(u) kaj se teda neje oztvaril/ obistinil(a). Povezujeju se Perfekt vu vezanice z Drugem kondicionalom v temeljnice. V navadnemu govoru Drugi kondicional se zamenjuje z Pervem ter je zato moguča zmešarija z šestum felum. Rabi se veznik da, anda, ne ak il če. Pelde: Da sme se požureli, ne bi  /bili/ zamudili (al se nesme požureli ter sme zamudili). – Da nesi tulko reskeral, ne bi /bil/ vse zgubil (al si preveč reskeral i vse si zgubil). – Da neje zmir čkomela, ne bi ju /bili/ nazvali Čkomušica (al je zmir čkomela pa su ju nazvali Čkomušica).

 

 

 

24.8e6 Pogodovit(n)e rečenice, šesta fela

 

V pogodovitnem recenicam šeste, zmešane,  fele povezuje se preteklost vu vezanice z vezdešnjostjum v temeljnice. Znovič se lestor veznik da rabi. Vu vezanice se rabi Perfekt, a v temeljnice Pervi kondicional. Zato se lehko zmeša z petum felum. Pelde: Da sme vse zarajtali, vezda bi bili bogci (al nesme ter vezda nesme bogci). – Da se nesem fantal, nigda mi serce ne bi bilo na mestu (al sem se fantal i ve mi je serce na mestu). – Da ste zagoda počeli, zdaj bi imeli krov nad glavum (al neste na vreme počeli pa zdaj nemate krov nad glavum). Da se zbegne zmešarija, najbolše je, če se hoče napraviti rečenica šeste fele, v temeljnice vporabiti priloge: ve, vezda, zdaj il denes. Anda: Da ga nesu tulko pestuvali, ne bi z njega lenjak /bil/ zišel. je pogodovit(n)a rečenica pete fele kajti znamenuje da je on v preteklosti, doklam su ga pestuvali, lenjak postal. Medtemtoga: Da ga nesu tulko pestuvali, ne bi /ve/ on lenjak bil je Pogodovit(n)a rečenica šeste fele kajti znamenuje da je on vu vezdešnjosti lenjak polak njevoga pretekloga pestuvanja.

 

 

 

 

 

24.8e Pregled pogodovit(n)eh rečenic

 

 

 

Fela	Vezanica	Temeljnica	Fela pogoda(e)	Cajt
Perva	Če imam cajta,	ja se počivam.	praktički polučljiv(a)	zmirnost
Druga	Če moreš,	pomori mi.	praktički polučljiv(a)	prava vezdešnjost
Treča	Če se neš pomučil,	nič neš polučil.	praktički polučljiv(a)	dojdučost
Četerta	Če bi se požureli, Da se požuriju,	ne bi zamudili. iliti ne bi zamudili.	teoretski polučljiv(a)	vezdešnjost, dojdučost
Peta	Da sme zmogli v naše nakane,	falinge bi se (bile) preprečile.	praktički nepolučen(a)	preteklost
Šesta	Da nas neste derbali,	ve bi posel bil zgotovljen.	praktički nepolučen(a)	preteklost + vezdešnjost

 

 

 

24.8f (Adverbne) rečenice posledka (posljedične)

 

Adverbne rečenice posledka znamenujeju posledek koteri je delovanje temeljnice polučilo (polučuje, iliti bu polučilo). Zmed temeljnice i vezanice rabi se veznik da. Inverzija neje moguča. Pelde: Tulko je sedela da je na riti žulje dobila. – Tak su se počkomno dopovedali da ih nigdo čul neje. – Neje delal da nekaj napravi, neg da cajt zprotrafla.

 

 

 

24.8g(Adverbne) paradoksne[47] rečenice (dopusne)

 

Adverbne paradoksne rečenice (dopuščenja) su one veznane kombinerane rečenice gde se vu vezanice znamenuje paradoks, zapopadanost koteroj je vsa zederžina temeljnice zuprotivna, nu kotera je vendar moguča. Rabiju se vezniki čeprem i akoprem. Inverzija je gusta. Pelde: Čeprem sme ga šparali, ne dugo gmeral. – Čeprem je od natorbavanja purču dobil, šče je dost spreten bil. – Čeprem je prava nezglednica, dečki ju obletavljeju kak da je licitarka. – Zagoda sme došli čeprem su nas dobro poštentali.

 

 

[47] Iliti, kak sem vre rekel, morti bolše, rečenice dopuščenja.

 

 

 

24.8h(Adverbne) modalne rečenice (načinske)

 

V najširše zmiseli (adverbne) modalne rečenice znamenuju način na koteri se delovanje temeljnice zbavlja. Tri su podfele modalneh rečenic: prave modalne rečenice, komparativne modalne rečenice terkampak-modalne rečenice.

 

 

 

24.8h1 Prave modalne rečenice

 

Prave modalne(adverbne) rečenice znamenujeju način na koteri se delovanje temeljnice veršilo (verši/ bu veršilo).  Temeljnica i vezanica su zpojene z vezniki: kak i kak da. Pelde: Delam kak mi se zapovedi. – Živiš kak da buš sto let živel. – Govori kak si čula. Takaj je moguče povezati dve rečenice z prilogi: kuliko i kulikogod(er). Pelde: Delali sme kuliko sme mogli. – Zemi si kulikogod hočeš.

 

 

 

24.8h2 Komparativne modalne rečenice

 

Komparativne modalne rečenice su one rečenice gde se delovanje temeljnice i vezanice zpoređujeje. Teda temeljnica započinje z: čem i kak, a vezanica z: tem i tak.  Pelde: Čem je vekša kmica bila, deca su se vse več bojala. – Kak su više pili, tak su vse glasnejše popevali. Moguče su i podvarijante. Pelde: Ufi su to vekši kak su šanse menjše. (iliti, drugač: Ufi su to vekši če su šanse menjše.) – To več sme se veselil kak sme bili bliže domu. Je ga išče podvarijanti. Pelde: Dela pomudnejše neg je započel. – Zišlo je bolše neg sme si mislili. – Nič več neje isto /neg/ kak je negda bilo. – Jesu li bolši neg su bili?

 

 

 

24.8h3Kampak-modalne rečenice

 

Kampak-modalne rečenice velku razluku zmed temeljnice i vezanice znamenuju. Vezanica počinje z veznikom kampak i znamenuje vun’zetnu peldu onega kaj zkazuje temeljnica. Temeljnica se od vezanice od’deljuje z čerknjum. Pozadi veznika kampak dohaja Akuzativ. V ove fele vezaneh rečenic inverzija neje moguča (*Kampak ne kruha, vsega sme bili željni.). Gustokrat se vezanica more zkrajšati. Pelde: Nesem ju ni poluknul, kampak da nje nekaj velim. – Vsega sme bili željni, kampak ne(sme bili željni) kruha. – Nesu oni munikuvali, kampak si po vudenkam počivali. – Ne bum nje nič dal, kampak (nje ne bum dal) peneze. – Ne si je zela kolača, kampak (si neje zela/ da bi si zela) torte.

 

 

 

24.9 Komentatorske rečenice (umetnute)

 

Po svoje fele komentatorske rečenice  su il necelovite il jenovit(n)e rečenice kotere se u funkcije komentara il zlikovite dopune v drugu rečenicu vmečeju. Nekakovoga osebujnoga znamenja nemaju, neg su več znamen verbalizma, elokvencije. Obvezno se z čerknjum od’deljuju od rečenice kotere su pridodate, iliti od delov rečenice med kotere su vdenute. Prez njeh njeva “objemna” rečenica nič na znamenju ne gubi. Pelde: Kak vre vsi znaju, treba se le prijeti posla. – Nu, prosim vas, kak je tak nekaj notornog moguče? – To je, kak se navadno veli, juha od merličoveh kosti. – On ti je, bumo rekli, veternjak. – Vsemu, požalno, dojde konec. – Pervič je lagal, drugič je lagal i tretič je, bome, lagal. – Če se dobro zmislim, pripetilo se na sam Vuzem. – Rečeme, ti! – Zaničkuje ju, veli, polak njejne hakljivosti i hamišnosti. – Valujme, neje tak kak sme si mislili.

 

 

 

25. Pripoveda

 

Dve su fele prenošenja nečijeh reči: direktna, iliti Napoveda, gde se točno napovedaju nečije reči, ter indirektna, iliti Pripoveda, v kotere se o nečijeh reči pripoveda. Po sreče, v Kajkavskomu jeziku ne ga razluk zmed dve fele povedanja, ne ga consecutio temporuma, memb v sintakse itd. Jedina prava mena je v Imperativu.

 

Napoveda	Pripoveda
On im veli: “Nejte zamuditi.” On im veli: “Oni ne mude.”	On im veli da ne zamudiju. alpak: On im veli da oni ne mude.
Ona mu je rekla: “Prosim te, pomori mi.”	Ona ga je prosila da nje pomore.
Ja ti  velim: “Dojdi okoli devet.”	Ja ti velim da dojdeš okoli devet.
Pazi: Rekli sme: “Naj le edenuju.” Rekli sme: “Oni le edenuju.” Rekel sem: “Nejte lenjuvati.” Rekel sem: “Oni ne lenjuju.”	Rekli sme naj le edenuju. Rekli sme da lestor edenuju. Rekel sem im naj ne lenjuju. Rekel sem da oni ne lenjuju.
Štef veli: “Ona senja.” Štef veli: “Naj ona senja.”	Štef veli da ona senja. Štef veli naj ona senja.

 

 

 

Gdeno je mogučnosti da se pri pripovedanju Imperativ zmeša z Prezentom. Gda goder ta mogučnost obstoji, treba Imperativ ostavljati kak Imperativ (…Nejte lenjuvati. – …naj ne lenjuju.) Inačeje, naredilno, Imperativ se pretvara v Prezent.

 

Menje je poteškoč z vupitnem obličajom. Pelde mene:

 

 

 

Ona me je pitala: “Buš došel?” Ona me je pitala: “Kaj buš došel?”	Ona me je pitala je li bum došel. Ona me je pitala je li bum zbilja došel.
Otec ga je pital: “Jesi bil v škole?” Otec ga je pital: “Si bil v škole?” Otec ga je pital: “Kaj si bil v škole?”	Otec ga je pital je li bil v škole. Otec ga je pital je li bil v škole. Otec ga je pital je li zbilja bil v škole.
Njejni ljubovnik ju pita: “Jel’ spiš?” Njejni ljubovnik ju pita: “Spiš?” Njejni ljubovnik ju pita: “Kaj spiš?”	Njejni ljubovnik ju pita je li spi. Njejni ljubovnik ju pita je li spi. Njejni ljubovnik ju pita je li zbilja spi.
Jožek pita Anicu: “Jel’ bi pošla za me?” Jožek pita Anicu: “Bi pošla za me?” Jožek pita Anicu: “Kaj bi pošla za me?”	Jožek pita Anicu je li bi pošla za njega. Jožek pita Anicu je li bi pošla za njega Jožek pita Anicu je li bi pošla za njega. (ovo vun’jetno kajti originalno pitanje je le način da se pita, ne pak da se z njem (čudilečki vupitni obličaj) dvojba, iliti nesegurnost zkaže)

 

 

 

Ovo znamenuje da vupitni  obličaji, zvun čudilečkoga vupitnoga obličaja,  v Pripovede redovno Je li-vupitni obličaji ostajeju, dočim čudilečki vupitni obličaj v Pripovede postaje Je li-vupitni obličaj koteromu je priložek zbilja pridodan. Pripovedno *..če bum došel, *….če je bil v škole, *…če spi, *…če bi pošla za njega, Kajkavski su dijalektizmi i moreju se lestor kak licentia poetica rabiti.

 

Pregled rečenic

 

 

 

1. J enovit(n)a rečenica

 

a.                             Nezvekšana jenovit(n)a rečenica: Perem se. – Ona bu došla. – Nej dudeti!

 

b.                             Zvekšana jenovit(n)a rečenica: Dragec ima rad Maricu. – Zakaj le čkomiš?

 

2. Prezsubjektna rečenica: Boli. – Pripoveda se. – Vedri se. – Kesno je.

 

3. Necelovit(n)a rečenica: Auto! – Srečno! – Z dvorišča. – Ob sedem vur.

 

4. Slobodno kombinerana rečenica

 

a)      Korelativno kombinerana rečenica: Puno sme se mučili i puno zaslužili.

 

b)     Diferencijalno kombinerana rečenica: Hapi se posla il idi proč.

 

c)     Kontrastno kombinerana rečenica: Voliju se, al se i svadiju.

 

d)     Ekscepcijski kombinerana rečenica: Vsi hasniju, stopram Ana dermi.

 

e)     Konkluzivno kombinerana rečenica: Ti govori, ja bum delal.

 

5. Vezano kombinerana rečenica

 

a)      Subjektna rečenica: Gdo hoče, more. – More gdo hoče.

 

b)     Predikatna rečenica: Ona je vse ono kaj ti nesi.

 

c)     Atributna rečenica

 

c 1) Definerajuče relativna rečenica: To je hiža koteru bi štela imeti.

 

c 2) Komplementerajuče relativna rečenica: Marko, koteri zmir zamudi, denes je došel pervi.

 

c 3) Koordinativno relativna rečenica: Ona nič ne zna, kaj je vse kaj zna

 

d) Objektna rečenica: Ne dopada mi se kaj si povedala.

 

e) Adverbna rečenica

 

e 1) Modalna Rečenica

 

e 1a) Prava modalna rečenica: Živim kak znam i morem.

 

e 1 b) Komparativna modalna rečenica: Čem več buš vordala, bolše bu.

 

e 1 c) Kampak-modalna rečenica: N igdo mi nič rekel neje, kampak me pogledal.

 

e 2) Paradoksna rečenica: Nič se ne čuje čeprem vsi šepečeju.

 

e 3) Mestna  rečenica: Ne idi (Nejdi?) kam ne smeš. – Gde je sloge, je i mira.

 

e 4) Vremenit(n)a  rečenica: Vse je bilo lehko gda sme se zmislili formule.

 

e 5) Zročna  rečenica: Zahman je nekaj ve probati kajti je prekesno.

 

e 6) Rečenica posledka: Tak sme se zapotili da sme se morali presleči.

 

e 7) Rečenica nakane: Krutokratno je ponovil da ga vsi čujeju i razmeju.

 

e 8) Paradoksna  rečenica: Čeprem je ničemuren, da se z njem zdurati.

 

e 9) Pogodovit(n)a rečenica

 

e 9a) Perva fela: Če volim, volim.

 

e 9b) Druga fela: Če me buš išče bantuvala, bum proč odišel.

 

e 9c) Treča fela: Pomori če hočeš.

 

e 9d) Četerta fela: Če bi ju ljubavi mentuvali, ostala bi prez ufanja./ Da ju ljubavi mentuju, ostala bi prez ufanja.

 

e 9e) Peta fela: Da nesi bila tak pohosna, za vse bi bilo dost ostalo.

 

e 9f) Šesta fela: Da nesi bil tak deloven, ve ne bi bil tak imoven.

 

.

 

 

 

26. Rečored

 

V Kajkavskomu jeziku red reči v rečenice je navadno gramatički, tj. S-P-O. Takov rečored je neutralen i nekonotativen. Če se veli: Kupili sme novu hižu, veli se točno to kaj se veli. Če pak se ov red zmeni, javlja se konotacija, tj. rečenica znamenuje nekaj več gli polak takovoga reda reči. Novu hižu sme kupili znamenuje da nesme kupili stan il auto i da nesme kupili staru hižu.  Sme kupili novu hižu znamenuje da ju nesme vnajmili.

 

Bitna lastovitost Kajkavske sintakse je slobodni, nevezani položek enklitik. Anda, z njemi rečenica more početi i moreju v položek naglašene reči dojti. Pelde: Bum ti se ja vre fantal! – Sme se lepo zaribali. – Ti pokažem tvega boga! – Ju zbilja rad imaš!? – Je ga, vsega. – Dragutin Domjanič, pervi moderni Kajkavski vitiznanec, je z Francuskoga na Kajkavski preobernjuval. – “Balade Petrice Kerempuha” su najbolša knjiga Horvatske poezije dvadesetoga stoletja. – Je pod snegom Trakoščan bil.

 

Akcentske celote se nemreju razdvajati z enklitikum (kak v Štokavskom). Nekajkavski je reči: *Miroslav je Krleža najvekši Kajkavski vitiznanec. (Točno je: Miroslav Krleža je…)- *Horvatski su Varaždinci bili za takovu politiku. (Točno je: Horvatski Varaždinci su…) – *Protuletna je doba meni najmilejša. (Točno je: Protuletna doba je meni najmilejša. iliti Protuletna doba meni je najmilejša.) – *Grad je Velki Tabor Ivekovič spasil. (Točno: Grad Veliki Tabor Ivekovič je spasil.)

 

Medtemtoga, čist Kajkavski je enklitiku z Subjektom il Objektom od glavnoga glagola od’dvajati. Z tem rečoredom dobiva se dramatičnost. Pelde: Te večeri je sestra delala i delala. – Ob tri vure buju gosti dohajati pričeli. – Četirikrat je Veru kušnul. – Petsto kun sme na dare potrošili.

 

Tema redoreda enklitik v Kajkavskomu je dost fluidna ter bantujuča. *Gdo li mi te vudril? (Kajkavski: Gdo mi te je vudril?, iliti, šče bolše: Gdo mi te vudril? Anda, dve enklitike na –e treba zbegavati.) – Gda nam bute došli? (Ne: *Gda bute nam došli?, al, naravno: Gda bute došli?, a ne: *Gda došli bute? Medtemtoga: Gda došli bute, bute puno novog vidli. Anda, v jenovit(n)omu pitanju glavni glagol dohaja pozadi pomočnoga glagola, dočim vu vezanice obe mogučnosti su naredilne. ) – Gda nam ga bute popravili? Ne: *Kulko li ste platili? neg Kulko ste platili? – Ne: *Gde li su mi te zkuzmali? Ne: *Gde mi su te zkuzmali? neg Gde su mi te zkuzmali? – Kulko ste nam ih donesli?- Kaj sme im ga poničili? – Gdo mi ju je pošiknul? – Kaj sem nje bil patron? – Zakaj nam ga je izdala? – Dativ (zameničke) enklitike navek pred enklitičkem Akuzativom.  Zamenička enklitika dohaja pred glagolskum (…nam bute).  Gda je enklitički Prezent glagola biti del Perfekta ter če je on zkupa z dve zameničke enklitike, redored je: biti-enklitika + Indirektni Objekt (Dativ zamenke) + Direktni Objekt (Akuzativ zamenke) kak: …su mi te, …sme im ga, …nam ga je. Nu, gda je glagol v trečomu licu jednine, on dohaja pozadi zameničkeh enklitik kak, peldovno: …mi te je, …mi ju je, …nam ga je.

 

Kombinacija enklitik se i je denes je[48] arhaična. Bolše je ne reči: *On se je porezal., neg treba reči: On se porezal . Takaj ne: *Marta se je tak hudo zafifnjala., neg: Marta se tak hudo zafifnjala.

 

 

 

 

 

 

27. Kongruencija

 

Kongruencija je slaganje reči v rečenice po rodu, broju i padcu.

 

Iza kombinacije: imenica mužkoga roda v jednine + imena ženskoga roda v punine dohaja glagol mužkoga sufiksa v punine: Marko i njegove pajdašice su išli peške. – Marko i njegovi pajdaši su išli peške. – Marko i Lucija su išli peške. – Dečki i puce su tancali.

 

Če glagol dohaja predi Subjekta zestavljenoga od dve imenice razlučnoga roda (navadno, mužkoga i ženskoga), glagol se ravna po pervomu delu Subjekta: –Tancali su dečki i puce. – Tancale su puce i dečki. – Ostal je jen pes i tri krave. – Ostala je jena krava i pes. – Opal je persten i narukvica. – Opala je narukvica i persten. – Persten i narukvica su opali.

 

Imenice mužkoga pozadi brojov: dva, tri i četiri dohajaju v punine z glagolom z mužkem sufiksom: – Tri mužikaši su igrali. – Četiri policajci buju patrolerali. – Tri dijaki se vučiju.

 

Imenice srednjoga roda pozadi brojov: dva, tri i četiri ter pridevka oba dohajaju v Punine z glagolom z ženskem sufiksom: Oba deteta su se smejala. – Vsa tri naša morja su  ponorela. – Četiri teleta su tulila.

 

Z broji: dva, tri i četiri ter z pridevkom obe + imenice ženskoga roda ide glagol z ženskem sufiksom v punine. Z vekši broji glagol ide v trečom licu jednine srednjoga roda. Žene su se zporečkale – Dve žene su se zporečkale. – Obe/Dve puce su bile jako zrihtane. – Sedem žen se (je) zporečkalo.  – Lestor pedeset i nekaj gledateljki je sedelo.

 

??? Z broji vekši od pet pozadi kotereh su imenice mužkoga roda dohaja glagol v trečom licu jednine srednjoga roda. Vun’zetek nesu ni složeni broji v koteri je zadnja znamenka broj: jeden, dva il tri (21, 32, 43, 101, 502, 7,951 itd.). Pelde: Pet mužikaši je igralo. – Dvadesettri težaki je delalo. – Deset vučiteli se svadilo. – Osem delavci ne nič delalo. – Devet vojaki je ranjeno.

 

Z broji vekši od pet pozadi kotereh su imenice ženskoga roda dohaja glagol v trečom licu jednine srednjoga roda. Pelde: Šest težakinj bu kopalo goricu. – Dvadeset nekulturnjač je galamilo. – Vseh pet hižnic je čkomelo. – Sedem sekretaric je neverečki gledelo.

 

??? Z broji vekši od pet pozadi kotereh su imenice srednjoga roda dohaja glagol v trečom licu jednine srednjoga roda. Pelde: Peto’ro de’ce se igra. – Šest janjcov/ ???janjci  je blejalo. – Bilo je točno stodva pera / ??? su bila na kupu. (Se razme: Je ga stodva pera.) – Na jene stranice bilo je napisano/ bila su ??? trinajst pitanj.

 

 

 

 

 

 

 

28. Je ga-obličaj

 

Je ga šče cajta. – Ne ga (je) nikoga. – Ne ga (je) več ufa. – Je ga i zmiseli i potreboče. – Ne ga (je) ljudi koteri bi se vupali reči istinu. – Puno ga je oneh kaj bi i ne bi. – Malo ga je kuražneh. – Ne ga (je) nič za delati. Obličaj Je ga tvori se od trečoga lica Prezenta glagola biti ter od ga,  kratkoga Akuzativa osebne zamenice on (anda, ne njega). Ima lestor Prezent v  povednem i odričnem  obličaju. Ponajveč se rabi v jenovit(n)em rečenicam. Je ga-obličaj je moguč i v slobodno kombineranem (Je ga je volje, al ga ne penez.) i vu vezano kombineranem rečenicam (Če ga ne šanse, bolše je nič ne počinjati.), al je redka. Subjekt je v Genitivu, ne v Nominativu. Če je Subjekt rečenice v trečomu licu (več) jednine (neg punine), glagol se ponavadno zpušča, np. Ne ga (je) Štefice. – Ne ga (je) penez.  – Ne ga (je) cajta.

 

Je ga-obličaj se rabi (1.) zverhu obezličavanja, indirektnosti (Ne ga cajta. mesto Mi/Vi/Oni nemame/nemate/nemaju cajta. – Ne ga več ufa. mesto Mi/Vi/Oni nemame/nemate/nemaju več ufa.) Rečenice su teda naredilno odrične. Je ga-obličaj se takaj rabi (2.) za naglašuvanje obstojnosti, iliti neobstojnosti, da negde nekaj ima, iliti nema. Teda su rečenice gustejše povedne, neg odrične: Puno ga je ljudi. – Je ga dobreh i je ga hudeh. – Malo ga je vupajučeh. – Ne ga (je) zraka. Čeprem je ov obličaj analogen Engleskomu There is-obličaju, ne dobro reči: *Je ga stolec v kutu. (Engleski: There is a chair in the corner.) – *Je ga kutin na ormaru. (Engleski: There are some quinces on the cupboard.) Anda, mestni priložek (jena reč) se more rabiti, ponajveč v odrične rečenice, al priložni znamen (dve il več reči) ne. (Ne ga tam nikoga. – Tu ga je vsega. – *Pod stolom v kuhinje ga je vsega. – mesto tega: Pod stolom v kuhinje ima vsega.) Če se rabi  navadna imenka (opća), ona je v punine. (Je ga ovde lepeh stolcov. – Ne ga dobreh knjig.) Od imenki v Je ga-rečenicam gusto se rabe abstraktne imenice (cajt, šansa, uf, potreboča, mogučnost, pogoda itd.) ter materijalne imenke (zlato, kruh, kava, vino, voda itd.)

 

 

 

29. Infinitiv + Dativ + biti-obličaj

 

Vsemi nam je vmreti. – Iti nam je. – Terpeti mi je i čkometi. – Zdurati nam je.- Ove rečenice na blažejši/ indirektnejši način kazuju: Vsi morame vmreti. – Morame iti. – Morame terpeti i čkometi. – Morame zdurati. Anda, obličaj infinitiv + Dativ + biti se rabi za oznamenuvanje (ponajgustejše) dosudbinskoga terpljenja, nečesa kaj je polak višje volje nezbežljivo. Ponavadno se rabi v pervomu licu, več punine, neg jednine. Glagol biti je najgustejše v Prezentu. Vupitni obličaj je redek. Stilski, ov obličaj je več il menj sentenciozen, patetičen ter sentimentalno samozažalujuči pa ga je pomnjivo rabiti.

 

Obličaj infinitiv+Dativ+biti takaj se more rabiti za oznamenuvanje mogučnosti. Teda se gustokrat, al ne i obvezno, rabi predlog za: Ne mu je več za čakati. –  Jedino ti se (za) ufati. – Lestor mi je za ponoreti. Navadni obličaj oveh rečenic je: On več nemre čakati. – Moreš se jedino ufati. – Morem lestor ponoreti[49].

 

Negda je težko razlučiti je li se dela o sudbinske programeranosti il o mogučnosti: Lestor nam je veruvati. Ova rečenica more zanmenuvati i: Morame se lestor ufati., al i: Moreme se lestor ufati. Se razme, privlečnost ove oblike je v njejnu dvoznamenju.

 

Pazi: Ne nam je zdurati. i Ne nam je za zdurati. ne zanmenuju isto.  Ne nam je zdurati. znamenuje da nam ne suđeno zdurati, dočim Ne nam je za zdurati. znamenuje da nemreme zdurati.

 

 

 

 

[49] Za valuvati je da se ova rečenica more takaj tolnačiti: Predodređeno mi je da ponorim.

 

 

 

 

30. Akuzativ z infinitivom

 

 

 

1. Pomnjivo ju je rabiti. – Polehko ga je motati. – Vse nam je ošpitno trošiti.

 

2. Nju je voleti i voleti. – Njega je poslušati i poslušati. – Nju je gledeti i gledeti.

 

3. Vidim ga sedeti. – Čula ga je gerdo o tebi govoriti. – Vidli sme ih prositi. – Ne čujem nikoga popevati.- Jel’ ga vidiš petati Vericu?

 

Ovo su tri podfele obličaja Akuzativ z infinitivom. Perva podfela znamenuje isto kaj i glagol trebati.Anda, ove rečenice znamenuju isto kaj i: Treba ju pomnjivo rabiti. – Treba ga polehko motati. – Trebame vse ošpitno trošiti. Rabi se za okrepljivanje instruktivnosti.

 

Druga podfela, a za koteru je lastovito ponavljanje glavnoga glagola i kotera je jako patetična, znamenuje (pre)determineranost. Anda, Nju je voleti i voleti. znamenuje dapolak nekotere višje sile nju je potrebno voleti. Ove rečenice bi se drugač mogle reči: Nju treba stalno voleti. – Njega treba stalno poslušati. – Nju treba samo gledeti. V perve i v druge podfele rabi se glagol biti, koteroga v treči podfeli ne ga.

 

Za treču podfelu je osebujno da se v nje javljaju glagoli percepcije čuti, čuteti i videti i da se more transformerati v deskriptivnu konstrukciju. Vidim ga sedeti. = Vidim ga kak sedi. – Čutim ih prihajati. = Čutim da prihahaju. – Čula ga je gerdo o tebi govoriti. = Čula ga je kak gerdo o tebi govori. – Vidli sme ih prositi. = Vidli sme ih kak prosiju. – Ne čujem nikoga popevati. = Ne čujem da negdo popevlje. – Jel’ ga vidiš petati Vericu? = Je li ga vidiš da peta Vericu?

 

Vse tri podfele navadno se v povednemu obličaju rabiju. Odrični obličaj je redka, a jedino se treča podfela more raviti vu vupitnemu obličaju. Glagoli percepcije su navadno v Prezentu, al se i druge vremetve rabiti moreju: Čul sem ju rušteriti. – Segurno ih buš videl dukati.

 

V ovemu obličaju nemreju se povratni glagoli rabiti: *Ne čujem ju plakati se. – *Vidim ga smejati se.

 

 

 

 

 

 

 

31. Vupitni dočetek

 

Pet vur je, (kaj) ne? – Ona se zove Karolina, (kaj) ne? – Drugi koren z šesnajst je četiri, (kaj) ne? – Venčanje bu v subotu v šest vur, (kaj) ne? – Bili su na odmoru v Italije, (kaj) ne? al On ne mora biti nazočen, je (tak)? – Horvati se šče nesu odselili v Koprivnicu, je (tak)? – Ne nje se fantal, je (tak)? – Lukani nesu deloljubni, je (tak)? Če se povedna rečenica hoče vupitnum narediti, to se more polučiti z vupitnem dočetkom kaj ne koteri se lestor v ne more zkratiti. to isto se v odrične rečenice polučuje z je, kaj je zkračeno od je tak.

 

Treba se ogibati vporabe kaj ne pri koncu odrične rečenice polak dvozmislenosti.  Ne nje se fantal, kaj ne? more znamenuvati: Kaj je istina da nje se neje fantal? (čuditva kaj to more biti istina), al i: Kaj nje se on zbilja neje fantal? (čuditva kaj to neje naredil). Lukani nesu deloljubni, kaj ne? more znamenuvati: Kaj neje istina da Lukani nesu deloljubni?, al i: Kaj Lukani zbilja nesu deloljubni?

 

Dočim je navadni vupitno obličaj neutralen, rečenica z vupitnem dočetkom zmir element čuđenja zederži.

 

 

 

32. Doimena na ič

 

V Kajkavskomu, buduč je lestor jeno č, vsa Kajkavska doimena, iliti, morti bolše, vsa doimena ljudi koteremi je Kajkavski materinski jezik, pišeju se ič. Anda, Domjanič, Kovačič, Pavič, Galovič, Babič, Ožegovič, Draškovič etc.

 

MOJA MALA KAJKAVSKA GRAMATIKA

 

 

 

I  Pasivni infinitiv zveršeni ???

 

Tvori se od pasivnoga participa zveršeneh glagolov i dodavka –eti: odpeljaneti (odpeljan + eti) = biti odpeljan, zpopevaneti (zpopevan + eti) = biti zpopevan, zplivaneti (zplivan + eti) = biti zplivan, zazidan + eti = zazidaneti. Nemre se tvoriti od povratneh glagolov ter od glagolov kaj na –et i na –it v pasivnomu participu dokončujeju (*potreteti = biti potret, *zmleteti = biti zmlet, *prijeteti = biti prijet, *zkriteti = biti zkrit, *zbiteti = biti zbit, *zbriteti = biti zbrit). Rabi se (1.) iza modalneh glagolov: Ja nikak nemrem ogovaraneti. = Ja nikak nemrem biti ogovaran. – Ona mora čem predi kaštiguvaneti. = Ona mora čem predi biti kaštiguvana. Takaj se rabi (2.) pozadi glagolov: hteti, dopadati se,voleti, vživati, imati rad/a/o: Kak navek, on hoče pozabljenuvati. = …on hoče biti pozabljen. – Ne dopada mi se špotaneti. = Ne dopada mi se biti špotan. – Ne volim ogovaraneti. = .. da me se ogovar(j)a. – Vžival je gaženuvati. = …da ga se gazi. –  Nemam rad pehaneti. = …da me se peha. Rabi se za naglašuvanje činkovitosti terpnoga stanja. Nemre se rabiti v kolokvijalnomu stilu, lestor vu visoko diskurzivnomu.

 

 

 

 

 

II  Pasivni infinitiv nezveršeni ???

 

Tvori se od pasivnoga participa i dodavka –uvati: pozabljenuvati (pozabljen + uvati) = bivati pozabljen, preštimanuvati (preštiman + uvati) = bivati preštiman, zneverenuvati (zneveren + uvati) = bivati zneveren.  Rabi se (1.) za oznamenuvanje dugotrajnejše pasivne radnje: Živim čeprem ranjenujem. = …čeprem sem ranjen. – Posramljenujeju. Tak su i zaslužili. = Posramljeni su. – Kak Juda živeti i voljenuvati, ne ide zkupa. = …i biti voljen… – Lepo je nekoga imeti i vedrenuvati. = …i biti razvedravan. Takaj se more rabiti (2.) kak pridevek: (preštimanuvani Franc = Franc kaj je preštiman, zneveruvana Ana = Ana kaj je zneveravana, kaštiguvanuvani človek = človek kaj je kaštiguvan). Se razme, ov obličaj je tipičen za visoki, intelektualni stil.

 

Pasivni infinitiv nezveršeni ne moguč z pasivni participi koteri dokončuju na –it (*bituvati = bivati tučen, *zkrituvati = bivati zkrit, *(z)pituvati = bivati pijen), na –et (*kletuvati = bivati klet, *tretuvati = bivati tret).

 

 

 

 

 

III  Adjektivni nezveršeni infinitiv ???

 

Adjektivni nezveršeni infinitiv tvori se od pridevka i dodavka –uvati: mertuvati (mertev  + uvati) = bivati mertev, čerlenuvati (čerlen + uvati) = bivati čerlen, mledenuvati (mleden + uvati) = bivati mleden, istinituvati (istinit + uvati) = bivati istinit, dobruvati (dob/e/r + uvati) = bivati dober. Rabi se za naglašuvanje dugotrajnejše lastovitosti: Ja ti ne živim, ja ti mertujem. = …sem mertev. – Kak pravi poštenjak on zna lestor istinuvati. = …govoriti/ živeti istinu. – Dobruvati, to ti je zmisel ljudskoga življenja. = Biti dober… – Poštenujuči neš dalko došel. = Če buš pošten… More se rabiti vu vsemi vremetvami i participi, zvun ?? Aktivnoga participa predhodnosti (*mertvuvalši, *istinituvalši, *odzelenelši, odhmajenelši): grustenuvati, grustenujem, sem grustenuval, bum grustenuval, grustenujuči, al ne *odgrustenilši. V poetskomu i filozofskomu diskursu jako je vporabljiv.

 

 

 

IV  Aktivni particip istočasnosti ?

 

Zvun rečenog v “ozbiljnomu” delu Male Kajkavske gramatike, aktivni particip istočasnosti takaj se rabi: (3.) kak pridevek (On ti je čkomeči človek. – Mi sme hasneči ljudi.), kak (4.) Subjekt gda zamenjuje subjektnu relativnu odvisnu rečenicu (Vsi kričeči bili su pijani. = Vsi koteri su kričali bili su pijani. – Delajuči su Međimurci = Oni kaj (vezda ovde) delaju su Međimurci.), ter kak (5.) Objekt (Veseleme se dolazečem. = Veseleme se vsemu/ ztvari/ ljudem kaj dohaja/ju/. (Ovde bi mogla tijam razluka narediti zmed Veseleme se dolazečem. i Veseleme se dolazečemu/i/e/oj, anda, broj i rod z sufiksom oznamenuvati.) – Hasneče volim, lenjujuče ne volim. = One koteri hasne, voli, one koteri lenjuju, ne volim. – Gnjavim munikujuče. = Gnjavim one koteri munikuju. – Gnjavim munikujuču. = …onu kotera munikuje. – Gnjavim munikujučega. = …onega koteri munikuje.) Treča, četerta i peta vporaba su leterarnomu stilu lastovite.

 

 

 

V Aktivni particip predhodnosti ??

 

Polak dve vporabe opisane v “neeksperimentalnomu” delu Gramatike, aktivni particip predhodnosti more se i kak (3.) Subjekt rabiti: Došelši su Rusi. = Ono koteri su došli su Rusi. Došelša je Lepoglavčanka. = Ona kotera je došla je Lepoglavčanka. – Ružeče je mali Đuran. = Ono (dete) kotero ruži je mali Đuran. – Sedelši se nesu nikomu dopali. = Oni kaj su sedeli… – Jesu li kopalši dobili plaču? = Jesu li oni kaj su kopali…? Takov Subjekt navadno človeka/ljude znamenuje i more broj i rod imeti. Druga i treča vporaba su za leterarni stil lastovite.

 

 

 

VI Pasivni particip nezveršeni ???

 

Tvori se od pasivnoga participa i dodavka –ujuči: risanujuči (risan + ujuči), vođenujuči (vođen + ujuči), čakanujuči (čakan + ujuči). Znamenuje onoga/ono kaj biva terpeči. Rabi se (1.) kak način zkračivanja odvisneh rečenic: Dvorjenujuči z oblizeki, veselo sme bili pripovedajuči. (= Doklam sme bili dvoreni, veselo sme pripovedali). – Kak sme bili zezvedanujuči, bilo nam je vse gorše. (= Kak sme bili zezvedavani…) Takaj, (2.) rabi se kak pridevek ter unda ima rod (preštimanujuči muž, preštimanujuča osebnost, preštimanujuče dete), padež (zmučenujučemu človeku, z ošpotanujučum Varaždinkum, ljubljenujučeh puc) ipuninu (preštimanujuče žene, preštimanujuča deca). Če se kak pridevek rabi (preštimanujuči gosti = gosti koteri su (su bili) preštimani, preštimanujuča doktorica = doktorica kotera je (je bila) preštimana). Tipičen je za visoki leterarni stil.

 

 

 

VII  Pasivni particip predhodnosti ???

 

Tvori se od pasivnoga participa i dodavka –elši: povernutelši (povernut + elši) = potlam kaj je (je bil/a/o) povernut (a/o), napravljenelši (napravljen + elši) = potlam kaj je (je bil/a/o) napravljen (a/o), zebranelši (zebran + elši) = potlam kaj je (je bil/a/o) zebran (a/o). Rabi se (1.) v zkračene vezane rečenice za oznamenuvanje pasivne radnje kotera se pripetila predi druge, prešle radnje: Zebranelši za predsednika, velku feštu je pripravil. (= Potlam /kaj/ je bil zebran za predsednika…) Opšanjenelša vu vsemi časnicami, čist se povlekla z javnosti. (= Potlam /kaj/ je bila opšanjena vu vsemi časnicami…) Vun’jetno, lestor vu visoko intelektualnomu stilu, (2.) rabi se kak pridevek ter ima rod: ( opšanjenelši človek, opšanjenelša žena), broj (popljuvanelši seljak, popljuvanelši seljaki) ter padež (slečenelšeh puc = puc kotere su bile slečene, na mučenelšemu soldatu = na soldatu kaj je bil mučen, o zpimplanelšemu poslu = o poslu koteri se bil zpimplan). Kajda, v pridevske vporabe zvuči jako sofisticerano ter je zato jedino vu visoko knjigovnemu stilu moguč.

 

 

 

VIII Participni Prezent ???

 

Povedni obličaj                                                   Vupitni obličaj

 

(Ja) sem iduči/a/e            Je li (Jel’) sem (ja) iduči/a/e?               il: Kaj sem (ja) iduči/a/e?

 

(Ti) si iduči/a                  Je li (Jel’) si (ti)  iduči/a/e?                       Kaj si (ti) iduči/a/e?

 

(On) je iduči                   Je li (Jel’) je (on) iduči?                             Kaj je (on) iduči?

 

(Ona) je iduča                 Je li (Jel’)  je (ona) iduča?                         Kaj je (ona) iduča?

 

(Ono) je iduče                 Je li (Jel’) je (ono) iduče?                          Kaj je (ono) iduče?            

 

(Mi) sme iduči/e              Je li (Jel’) sme (mi) iduči/e?                     Kaj sme (mi) iduči/e/a?             (Vi) ste iduči/e                Je li (Jel’)  ste (vi) iduči/e?                        Kaj ste (vi) iduči/e/a?                         

 

(Oni) su iduči                  Je li (Jel’)  su (oni) iduči?                          Kaj su (oni) iduči?                                        

 

(One) su iduče                 Je li (Jel’)  su (one) iduče?                        Kaj su (one) iduče?

 

(Ona) su iduča                Je li (Jel’) su (ona) iduča?                 Kaj su (ona) iduča?

 

 

 

 

 

Odrični obličaj                                   Vupitno-odrični obličaj

 

(Ja) Nesem/ Nes iduči/a/e      Je li (Jel’) (ja) nesem iduči/a/e?   il: Kaj (ja) nesem/nes iduči/a/e?  

 

(Ti) Nesi iduči/a/e                   Je li (Jel’) (ti) nesi iduči/a/e?           Kaj (ti) nesi iduči/a/e?  

 

(On) Neje/Ne iduči                 Je li (Jel’) (on) neje/ne iduči?           Kaj (on) neje/ne iduči?

 

(Ona) Neje/Ne iduča               Je li (Jel’) (ona) neje/ne iduča?         Kaj (ona) neje/ne iduči?

 

 itd.

 

Participni Prezent se tvori od kratkoga Prezenta glagola biti i participa simultanosti glavnoga glagola. Rabi se (1.) za oznamenuvanje dugotrajnejšoga pravoga (ne vsevremenskoga) vezdešnjoga delovanja: Ja sem ti ve sedeča i mučeča. – Oni su na posel iduči. – Viš da sme hudo delajuči. Takaj se rabi (2.) za oznamenuvanje dugotrajnejšoga dojdučoga delovanja: Je li ste zutra putujuči? – V nedelju sem ti nič ne delajuči. – Za dva dneva sem v avijonu leteči.) More zreči i dojdučo delovanje (3.): V nedelju mi sme na morje putujuči. – Zutra vjutro ja sem travu koseči. – Navečer ona je zadaču pišuča. Ta, (3.), vporaba implicera il da delovanje bu dugše trajalo il da bi se nekaj moglo pripetiti gda se ono bu događalo. Ova lastovitost je zkupna za vse participne vremetve.

 

 

 

IX  Kratki Perfekt ???

 

Povedni obličaj                           Odrični obličaj

 

Ja bil/a                                             Ja ne bil/a

 

Ti bil/a                                            Ti ne bil/a

 

On bil                                              On ne bil

 

Ona bila                                           Ona ne bila

 

Ono bilo                                           Ono ne bilo

 

Mi bili/e/a                                        Mi ne bili/e/a

 

Vi bili/e/a                                         Vi ne bili/e/a

 

Oni bili                                             Oni ne bili

 

One bile                                            One ne bile

 

Ona bila                                            Ona ne bila

 

Kratki Perfekt se tvori od aktivnoga participa glavnoga glagola. Pelde Kratkoga Perfekta vre je Valjavec[50] regestreral, al ih neje “Kratki Perfekt” zval. Kratki Perfekt je ekvivalent Štokavskomu Aoristu i Imperfektu i rabi se gda se hoče efekt dinamike, naređenosti i fletnoče polučiti. Subjekt se obligatno mora zreči. Vupitnoga obličaja nema (*Je li ti išel v školu?, *Jel’ oni napravili posel?) lestor odričnoga, koteri se tvori od povednoga obličaja v koteromu zmed Subjekta i glavnoga glagola partikula ne dohaja. Navadno je da se rabi v inverzije:  Bil ja sam, prez ikoga v hiže. – Bili mi v hoste i gljive brali. – Gledela ona njega, gledel on nju. – Zvadil on noža, nasmejal se i sebe porezal. V dotiku zpram “Punoga” Perfekta navek je stilski obeležen. Gustejše se v govorne neg v pisane komunikacije rabi.

 

 

 

 

 

X  Participni Perfekt ???

 

Povedni obličaj                                                 Odrični obličaj                                               

 

(Ja) sem bil/a iduči/a      (Ja) Nesem/ Nes bil/a/o iduči/a/e   il: Nesem/Nes ja bil/a/o iduči/a/e

 

(Ti) si bil/a iduči/a         (Ti) Nesi bil/a/o iduči/a/e                     Nesi ti bil/a/o iduči/a/e

 

(On) je bil iduči              (On) Neje/Ne bil iduči                         Neje/Ne on bil iduči

 

(Ona) je bila iduča          (Ona) Neje/Ne bila iduča                    Neje/Ne ona bila iduča

 

(Ono) je bilo iduče              (Ono) Neje/ne bilo iduče               Neje/Ne ono bilo iduče

 

(Mi) sme bili/e iduči/e        (Mi) Nesme bili/e/a iduči/e/a         Nesme mi bili/e/a iduči/e/a

 

(Vi) ste bili/e iduči/e           (Vi) Neste bili/e/a iduči/e/a           Neste vi bili/e/a iduči/e/a

 

(Oni) su bili iduči                (Oni) Nesu bili iduči                     Nesu oni bili iduči

 

(One) su bile iduče              (One) Nesu bile iduče                   Nesu one bile iduče

 

(Ona) su bila iduča              (Ona) Nesu bila iduča                   Nesu ona bila iduča

 

Vupitni obličaj

 

Je li (Jel’) sem (ja) bil/a iduči/a?   il:  Kaj sem (ja) bil/a iduči/a?  il: Sem bil/a/o (ja) iduči/a/e?

 

Je li (Jel’) si (ti) bil/a iduči/a?             Kaj si (ti) bil/a iduči/a?           Si bil/a/o (ti) iduči/a/e?

 

Je li (Jel’) je (on) bil iduči?                 Kaj je (on) bil iduči?                Je bil (on) iduči?

 

Je li (Jel’) je (ona) bila iduča?             Kaj je (ona) bila iduča?            Je bila (ona) iduča?

 

itd.

 

 

 

Participni Perfekt tvori se od Perfekta glagola biti ter od participa istocajtnosti glavnoga glagola. Rabi se (1.) za oznamenuvanje pretekloga delovanja kaj je  ostalo nezveršeno: Teda sem ja bil v Zagrebu delajuči gda su me pozvali vu vojsku. – V avijonu sem bil Tolstoja čtejuči. –   Mi nesme bili mangujuči gda su gosti došli. Isto tak rabi se za (2.) oznamenuvanje delovanja kaj je dugše trajalo v preteklosti:  Celo prešlo leto bili sme rintajuči. – Po deset, dvanajst vur na den on ti je bil pišuči. Rabi se i  za (3.) oznamenuvanje več istočasneh pretekleh delovanj: Doklam sem ja bil hasneči, ona je bila modne žurnale čtejuča. – Mirko je bil kopajuči, Jura je bil vežuči, a ja sem bil pijaču natačuči.  Po navade Objekt dohaja zmed Perfekta glagola biti ter participa, n.p. Ščera sem bil televiziju gledajuči. (Takaj se more reči: Ščera sem televiziju gledajuči bil. Najmenj je dobro jer je Kajkavski nestandardno: *Ščera sem bil gledajuči televiziju.) Mi sme bili zpomenek vodeči doklam su oni (bili) časnice čtejuči. Participni Perfekt nemre se od povratneh glagolov tvoriti. ( *Ščera sme se bili smejuči. *Oni su si bili ofirajuči.) Nemre se tvoriti od povratneh glagolov: *bil sem se brijuči, *bili su se zabavljajuči, *bila je svlačeča se.

 

 

 

XI  Participni Futur ???

 

Povedni obličaj                                                   Odrični obličaj

 

(Ja) bum sedeči/a/e                     (Ja) Ne bum sedeči/a/e         il: Ne bum (ja) sedeči/a/e        

 

(Ti) buš sedeči/a                          (Ti) Ne buš sedeči/a/e              Ne buš (ti) sedeči/a/e

 

(On) bu sedeči                             (On) Ne bu sedeči                     Ne bu (on) sedeči

 

(Ona) bu sedeča                           (Ona) Ne bu sedeča                  Ne bu (ona) sedeča

 

(Ono) bu sedeče                           (Ono) Ne bu sedeče                  Ne bu (ono) sedeče

 

(Mi) bume sedeči/e                       (Mi) Ne bume sedeči/e             Ne bume (mi) sedeči/e/a              

 

(Vi) bute sedeči/e                          (Vi) Ne bute sedeči/e               Ne bute (vi) sedeči/e/a

 

(Oni) buju sedeči                          (Oni) Ne buju sedeči                Ne buju (oni) sedeči

 

(One) buju sedeče                         (One) Ne buju sedeče              Ne buju (one) sedeče

 

(Ona) buju sedeča                        (Ona) Ne buju sedeča               Ne buju (ona) sedeča

 

 

 

Vupitni obličaj

 

Je li (Jel’) (ja) bum sedeči/a/e?      il: Bum li (ja) sedeči/a/e?

 

Je li (Jel’) (ti) buš sedeči/a/e               Buš li (ti) sedeči/a/e?

 

Je li (Jel’) on bu sedeči                       Bu li (on) sedeči?

 

itd.

 

Vupitno-odrični obličaj

 

Je li (Jel’) (ja) ne bum/nem sedeči/a/e?            il: Kaj (ja) ne bum/nem sedeči/a/e?

 

Je li (Jel’) (ti) ne buš/neš sedeči/a/e?                    Kaj (ti) ne buš/neš sedeči/a/e?

 

Je li (Jel’) (on) ne bu/ne sedeči/a/e?                    Kaj (on) ne bu/ne sedeči/a/e?

 

Je li (Jel’) (ona) ne bu/ne sedeči?                        Kaj (ona) ne bu/ne sedeča?

 

itd.

 

Participni Futur tvori se od Futura glagola biti ter od participa istočasnosti glavnoga glagola. Rabi se za (1.) oznamenuvanje dugšecajtneh dojdučeh delovanj (Celi mesec bume rintajuči.), (2.) za oznamenuvanje več istocajtneh dojdučeh delovanj (Štefa bu spavajuča, Luka bu križaljke rešavajuči, a ja bum peglajuča.), (3.) za oznamenuvanje dojdučega delovanja kotero bu drugo dojduče delovanje “preseklo” (Gda nam gosti dojdeju, mi vsi bume njeh čakajuči.) Ono kaj je Participni Perfekt za prešle radnje, to je Participni Futur za dojduče. Kad i pri Participnomu Perfektu Objekt naredilno dohaja zmed pomočnoga dela i glavnoga dela (Zutra bum dve zadače pišuča. Iliti: Dve zadače bum zutra pišuča. Kajkavski nestandardno je reči: *Zutra bum pišuča dve zadače. Participni Futur senemretvoriti odpovratneh glagolov. (*Na zabave se bume jako smijuči. *Celo leto bume se sunčajuči.)

 

 

 

XII  Participni Kondicional ???

 

Povedni obličaj                           Odrični obličaj

 

(Ja) bi bil sedeči/a                      (Ja) Ne bi bil/a/o sedeči/a/e       il: Ne bi (ja) bil/a/o sedeči/a/e

 

(Ti) bi bil/a sedeči/a                     (Ti) Ne bi bil/a/o sedeči/a/e         Ne bi (ti) bil/a/o sedeči/a/e

 

(On) bi bil sedeči                          (On) Ne bi bil sedeči                   Ne bi (on) bil sedeči

 

(Ona) bi bila sedeča                      (Ona) Ne bi bila sedeča               Ne bi (ona) bila sedeča

 

(Ono) bi bilo sedeče                      itd.                                               itd.

 

(Mi) bi bili/e sedeči/e

 

(Vi) bi bili/e sedeči/e

 

(Oni) bi bili sedeči

 

(One) bi bile sedeče

 

(Ona) bi bila sedeča

 

 

 

Vupitni obličaj

 

Je li (Jel’) bi (ja) bil/a/o sedeči/a/e?              il: Kaj bi (ja) bil/a/o sedeči/a/e?             

 

Je li (Jel’) bi (ti) bil/a/o sedeči/a/e?                   Kaj bi (ti) bil/a/o sedeči/a/e?              

 

Je li (Jel’) bi (on) bil sedeči?                              Kaj bi (on) bil sedeči?             

 

Je li (Jel’) bi (ona) bila sedeča?                         Kaj bi (ona) bila sedeča?            

 

itd.                                                                     itd.

 

 

 

Participni  Kondicional tvori se od Pervoga Kondicionala glagola biti ter od Participa Istocajtnosti glavnoga glagola. Rabi se (1.) za oznamenuvanje istočasneh pogodov/pogod vu vezdešnjosti i dojdučosti: Tak ne bu išlo. Doklam bi ti bila spavajuča, ja bi bil rintajuči. – Vi bi bili pripravljajuči, a mi bi bili priređujuči. Rabi se i  (2.) za naglašavanje dugšetrajneh potencijalneh (?) pogodov: Če ti bila trošeča, ja bi odišel. – Če bi vi zmir spojuči bili, mi bi vas ostavili. – Ja bi sedel. i Ja bi bil sedeči. po biti isto znamenuju. Medtemtoga, druga rečenica znamenuje da bi pogod(a) sedenja il istočasno z nekem drugem(-um) pogodom(-um) trajal(a) il bi sam dugše trajal. Po temu, dugotrajnosti ter morebitne istočasnosti, Participni Kondicional je paralelen Participnomu Prezentu, Participnomu Perfektu i Participnomu Futuru. Kajda, Participni Kondicional je za leterarni, nekolokvijalni stil lastovit.

 

 

 

 

 

XIII  Participni Imperativ ???

 

                Povedni obličaj                                                   Odrični obličaj

 

Naj bum sedeči/a/e                                           Naj ne bum sedeči/a/e

 

Buj sedeči/a/e                                                   Nej biti sedeči/a/e (Ne buj sedeči/a/e)

 

Naj bu sedeči/a/e                                              Naj ne bu sedeči/a/e

 

Naj bume sedeči/e/a                                         Nejme biti sedeči/e/a (Naj ne bume sedeči/e/a/e)

 

Bujte sedeči/e/a                                                 Nejte biti sedeči/e/a

 

Naj buju sedeči/e/a                                            Naj ne buju sedeči/e/a

 

Povedni obličaj Participnoga Imperativa tvori se od povednoga obličaja Imperativa glagola biti i ktivnoga participa istočasnosti glavnoga glagola. Odrični obličaj Participnoga Imperativa tvori se od odričnoga oblićaja Imperativa glagola biti ter aktivnoga participa stočasnosti glavnoga glagola.

 

 

 

 XIV  Zveršeni glagolski aspekt ???

 

Od zveršeneh obličajov glagolov takaj se tvori: Kratki Perfekt (ja zdigel, ona pljunula, vi legli), aktivni particip predhodnosti (zdignulši, pljunulši, pojedelši, legnulši), aktivni particip (zdignul, pljunul, pojel, legel), pasivni particip (zdignut, pljunut, pojeden), pasivni particip predhodnosti (zdignutelši, pojedenelši).

 

 

 

XV  Nezveršeni glagolski aspekt/ ???

 

Od nezveršeneh obličajov glagolov tvori se: Prezent (sedim, tuliju, pašči se), Perfekt (sem pisal, je kuhala), Futur (bum oral, ne bu se potil), Pluskvamperfekt (bil sem lepotil, bili su podritkuvali), Imperativ (beri, kopajte), Pervi Kondicional (zdigaval bi, ležala bi),

 

Takaj, nezveršeni glagolski aspekt se rabi v tvoritve vseh participneh oblik: Participni Prezent (sem munikujuči, je ležeča), Participni Perfekt (bil sem sedeči, bila je ležeča, bili ste zdigavajuči/zdižuči), Participni Futur (bum zdigavajuči/zdižuči, buš jeduča, bute sedeči, buju ležeči), Kratki Perfekt (ja zdigaval, oni  jeli – mi  ležali), Participni Kondicional (bil bi jeduči, bila bi sedeča, bili bi ležeči), Participni Imperativ (buj ležeči, naj buju jeduči, nej biti sedeča), pasivni particip nezveršeni (zdigavanujuči, pljuvanujuča).

 

 

 

XVI. Broj + sufiks –koli ???

 

a)      dvestokoli = okoli dvesto

 

b)      desetkoli = okoli deset

 

c)      jezerkoli = okoli jezero

 

Za oznamenuvanje neodređenoga broja nečesa more se rabiti zloženica kotera je zestavljena od broja, navadno “okrugloga” kak je deset, sto, pedeset, jezero, ter od dodavka –koli, kaj je zkračeno od predloga okoli. V izgovoru nagašen je –ko slog: trides(e)t’koli, petnajst’koli, sto’koli.

 

 

 

XVII  Sufiks –vuš ?

 

Nekaj podobnog ovemu obličaju vre obstoji, rečeme: počko’muš, jal’nuš, gla’duš, vandra’kuš, kufe’raš, kapu’taš. Z ovem  sufiksom more se zanič’kuvanje i kritika zka’zati. Pelde: čkomi’vuš (on kaj nezpadno, dudekasto čkomi), fanti’vuš (on kaj se pod vsaku cenu hoče nekomu fantiti), kuni’vuš (on kaj zmir kune), vmili’vuš (on kaj se nekome zavlači v rit), srami’vuš (on kaj se nezpadno srami). Tvori se od Imperativa za drugo lice jednine kaj na –i dokončuje ter sufiksa –vuš: deri-vuš, mori-vuš, pili-vuš, niči-vuš. Anda, netočno je: *delaj-vuš, *mudruj-vuš, *motaj-vuš). Naglasek je na posljednje silabe.

 

 

 

 

 

REČOVNIK

 

 

 

Ovde su lestor reči kotere su dost frekventne v ovocajtne jezične vporabe. Podost je mojeh (morti smešneh) neologizmov, koteri su zato z ☺ oznamenuvani. Takaj su mesta akcentov data. Kajda, več vupital vekšu dvojnju znamenuje.

 

 

 

bogo’vit – božanstven

 

bolj’šica☺ ?– prednost, vrlina, bolja strana

 

‘čerknja – zarez

 

‘činka☺ ??– činjenica

 

čudo’vit – čudesan

 

‘delnja ☺ – radnja

 

‘datka☺??  – podatak

 

      dob’rina – vrlina, dobra osebina (stvari, ljudi imaju kreposti)

 

do’poved☺ – nagovor, sugestija

 

dopo’vedati, dopoveda’vati – uvjeriti, uvjeravati, nagovoriti

 

dos’tavek – dodatak

 

do’suden – presudan

 

dozpomenuti se – dogovoriti se

 

dvo’sloven – dvoslovčan, od dva slova

 

dvoslov’kast – dvosložan, od dva sloga

 

fal’šiven – manjkav, pogrešan, kriv, defektan

 

‘gusto – često

 

iz’vustje – dijalekt

 

‘jedro – jezgra, srž

 

jeno’vitno(st) ☺ – jednostavno(st)

 

‘kajda – dakako, svakako

 

kak’voča – kvaliteta, osebina

 

‘karka – borba, konflikt, spor

 

kuli’koča – količina

 

lasto’vit – osebujan, naročit

 

lasto’vitost – osobnost, osobitost, osebina, vlastitost, osebujnost

 

le(‘stor) – samo

 

nabra’noča☺ – nakupina

 

nadha’jati, nad’iti – nadolaziti, premašivati, nadići, premašiti

 

na’poveda☺ – direktni, upravni govor

 

na’vaden  – običan, uobičajen

 

na peldu, np. – na primjer

 

      nare’dilo☺ – pravilo

 

      nare’dilno☺ – pravilno, u pravilu

 

navadna imenica☺ – opća/zajednička imenica

 

neraz’metva – nerazumijevanje

 

nez’paden – neprikladan, nepodoban

 

nezprav’ljen – neuređen

 

nezverho’vit – nesvrhovit

 

obli’čaj – oblik, forma, biće, lik (ponajveč geometrijski, ne leterarni),

 

ob’lika☺ – prilika, slika, obris, silueta

 

obsto’jati – postojati

 

obzetje☺ – obzir (ne u smislu “moralni obzir”, nego, npr., “uzeti u obzir”)

 

odno’šaj – odnos

 

odnošajen – odnosan, relativan

 

od’sutje – odsutnost

 

odzka’zati, odkazu’vati – odraziti, odražavati

 

oko’lija/oko’lišče☺ ? – okolina

 

okol’noča☺ – okolnost

 

opa’zitva☺ ? – opažaj, percepcija, opaska

 

ose’bujno – naročito, nadasve, posebno

 

oš’pitnost – oskudnost, manjkavost

 

‘pelda – primjer, model, uzorak

 

(od)pestu’vati – (od)njegovati, paziti

 

‘padec – padež

 

pofa’latno☺ – djelomično

 

pogla’vito – naročito, posebno

 

po’god(a) ☺ ? – uvjet

 

pogo’doven☺ ? – uvjetan

 

po’kaza☺ ? – pojava, fenomen

 

po’sledno, adv. – posljedično, po slijedu

 

pos’lovčan☺ ? – doslovan

 

postup’ljaj☺  ? – postupak

 

po’vedna ob’lika☺ ? – potvrdni oblik

 

povek’šinski☺ ?– većinom, u najvećem broju slučajeva

 

pozmislo’vanje☺ – poimanje, koncipiranje

 

pre’poved(a) – zabrana

 

pred’poveda☺ ? – predgovor

 

prez’cajten  – vječan

 

pri’ličen – prikladan, adekvatan, sličan

 

pri’poveda☺ ? – indirektni govor

 

pristo’jati se – odnositi se, ticati se (rabi se lestor za ljude)

 

razlar’fati☺ – demaskirati, raskrinkati

 

razvu’denje, razvud’njenje – raščlamba, analiza

 

razvud’njeti, razvudnju’vati – raščalniti, analizirati, raščlanjivati

 

rečo’red☺– red riječi

 

redo’red ☺ ?- pravilan poredak

 

relativnica☺ ?? – riječ na koju se odnosi relativna zamjenica

 

rud – gust

 

slobod’nica (iliti slo’bodna temelj’nica) ☺ ? – jedna od rečenica u nezavisno složenim (slobodno kombineranem) rečenicama

 

sred’je☺ – sredina, srž

 

stano’vit – zbiljski, istinski, prav

 

stano’vito – zaista, zbilja

 

svoje’peldno☺ ? – na svoj način, po svom primjeru

 

‘tečnja☺ ? – tijek

 

teme’ljina – osnovica, osnovnost,

 

temelj’njica☺ – glavna rečenica (glavni dio zavisno složene rečenice)

 

ter’ditva – tvrdnja

 

‘tijam – čak

 

veza’nica☺ ? – zavisna rečenica (zavisni dio zavisno složene rečenice)

 

vez’nička slobod’nica☺ ? – ona rečenica u nezavisno složenoj rečenici koja počinje veznikom

 

vmetel’nički – umjetnički

 

vmetel’nik – umjetnik

 

vme’telnost – umjetnost, umješnost, spretnost

 

vpe’ljatva☺ ?? – uvod, uvođenje

 

vre’metva☺ – glagolsko vrijeme

 

vreme’nit – vremenski, star

 

vun’datva☺ – izdanje, publikacija, publiciranje

 

vu’deti – ubaciti, uključiti, staviti

 

vun’zetek – iznimka

 

vun’zetno – iznimno

 

vupi’talo☺ – upitnik

 

vu’pitni – upitni

 

vu’pitni do’četek☺ ? – upitni dodatak (sredstvo da se rečenica učini upitnom)

 

(za)fif’njati (se) – (na)šminkati (se), (za)mazati (si) lice

 

‘zamerka – zamjerka, primjedba, kritika

 

z(a)mi’sel – zamisao, ideja

 

zapopa’danost – iznenađenost, zaokupljenost, obuzetost

 

zapo’pasti – iznenaditi, zateći, obuzeti, zaokupiti

 

za’vaba☺?  – izazov

 

zava’biti, zavablju’vati – izazvati, izazivati

 

zavik(a) ☺ – uzvik, usklik

 

zde’lina – izradak, uradak, djelo

 

zeder’žati, zederža’vati – sadržati, sadržavati

 

zeder’žina – sadržaj

 

zev’sem – potpuno, uopće

 

zevse’men☺ – potpun, cijel, sav

 

zgod☺ – slučaj

 

zgo’da – događaj

 

      zgodo’pis☺ ? – časopis

 

zgodo’vit☺ – slučajan

 

zgođaj☺ – slučaj

 

‘zgoja – uzgoj, odgoj

 

zkaz – izraz, iskaz

 

zkaza☺ ? – pojava, fenomen

 

zkazljivost – izražajnost

 

zkupna imenica☺ ?– zbirna imenica

 

zkup’nik☺ – zbornik (radova)

 

zmekljiv – nestalan, nepostojan, eluzivan

 

zmir – stalno, neprestano

 

zmi’sel – smisao

 

‘zmoči, zmoču’vati – uspjeti, iznaći, uspijevati

 

zmoč☺/ zmočje☺/ zmočka☺/ zmočitva☺ ??? – uspjeh

 

‘zmoči se – obogatiti se

 

zna’men – znak, oznaka

 

zna’menje – značenje, zbirna imenica od znamen također

 

zpe’ljatva☺ – izvedba

 

zpo’doben – sličan

 

zred☺ – poredak, sustav

 

‘zredka☺ ?? – redoslijed

 

ztvo’ritva – čin stvaranja, formiranje

 

zvud’ritva☺/ zvu’der☺ ??? – sraz, sukob, sudar

 

zvun – osim

 

 

 

 

 

©opyright

 

Željko Funda

 

2004.