(nastavek prethodnoga lista)

Željko Funda

Ljudeki – Kajkavska saga, roman o Kajkavskomu jeziku takaj (4)

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

1. Ignac Kristijanovič  (1896. – 1884.)

1.01
(vidi 2.01, 2.02, 2.04, 4.01, 6.01, 8.01, 14.01, 16.01, 16.02, 16.03, 17.01, 21.01, 22.01, 24.01, 25.05, 27.01, 28.02, 30.01, 32.01, 33.01, 34.01, 34.02, 35.01, 35.02, 35.03, 35.06, 38.02, 40.01, 43.01)

Pajdaš moj predragi, preštimani i plemeniti!

Ov Ti list pišem da čemer i jad kaj su me znovič z istoga zroka znašli z Tebum podelim, z človekom pri koteromu jedinomu navek razmetvu najdem i mir.
Zopet su moji strahi v knjige obličenje dobili. Nekoteri Simo Ljubič zpublikuval je knjigu “Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske”, vse moje domorodne i strahovne primisli i pričutke oštro kot britva imenujuči. Te ileroznanstva zpisatelj veli da je “kajkavština slabo uznapredovala”, da je za “višje narodne svrhe nepodobna”, ter napokoncu z stiletom prav v serce piče: “Uprav rekavši ni pjesničtvo ni proza nemaju u kajkavštini takova zastupnika, koi bi se sravniti mogao s hrvatsko-dalmatinskimi i srednje vriednosti. Predmet radnjah kajkavskih pisateljah skoro je sasvim pobožnoga smiera, obično prostomu narodu namjenjen, te jednostavne boje i podhvata; više obzira vriedan glede jezika, jer između golema kala ondje se neriedko sjaje i dragi biseri.”
Tak, točno tak, predragi moj pajdaš! Hudše neg da mi je rekel da zutra vmerl budem reči me ove pogađaju morti tulikajše zato kajti moje dvojbe podkurevaju i razžarevaju.

Išče jenkrat se potverđuje da Horvati stanovito svoj jezik pomerzeti puščaju sami ga na istu peldu Ljubičovu pomerzujuči ter pozabljujuči da “temelj razsvečenja narodnoga je osvetlanje jezika materinskoga” v koteromu “vsi posli, tak duhovni kak svetski i orsački, zevsema prikladno opravljati se moreju”, po vere mojega zpreštimanoga vujca Tomaša Mikloušiča, Gospona Plebanuša Stenjevečkoga, koteru ja takaj zpovedavam govoreči da Horvatski jezik morebiti ne tak čisto siromašen i neprikladen da se vu njemu vre sada za podvučanje Horvatskoga puka ne bi moglo izpisavati potrebne knjige, lastovito če mišljenja sme da mi skoro jedini zaostali jesme da, tak rekuč, niti najpotrebnejša, najmre, za podvučanje nam izručenoga pravovernoga puka od koteroga vendar strašen račun dati bude, zpisanja nemamo.

On, naš materinski Horvatski jezik, jen od najčistejšeh i najmenjše zkvarjeneh, od gospona Kopitara kaj je rečeno, naše je najmilejše blago kotero nam je obderžati nepoškoduvano zproti hudobneh jematvah teh novakov kak je Ljubič o koteremi do ščera nesme znali nič. Moj predragi vujec v “Stoletnomu kolendaru” su takoli rekli da “naš Horvatski jezik, ako gdo ali osebne reči ali složnost celoga govorenja prez vsake presuđe prav premisli, pred vnogemi drugemi dičiti se more, da k dijačkomu, hoču reči najpoglavitešemu na svetu jeziku, najspodobneši je; – rođeni Horvat vsakoga jezika reči tak prikladno zgovarja, da njemu nigdar, kak drugem jezikov znancem, sponesti se more, da vu zgovarjanju rečih drugoga jezika, navlastito dijačkoga, kakovo napačno iz materinskoga svojega jezika zavlačenje bi se čulo; naj pako koj goder drugoga jezika znanec kakovo govorenje iz dijačkoga vu svoj jezik prinese, nigdar tak složno od reči do reči, kak Horvat vu svoj jezik, toga včinil ne bude; Ne li, ada, vredno ovakov jezik preštimati, obdelavati, ter kaj više knig vu takovem jeziku van na svetlo davati?”

Medtemtoga, zahman reči o hasnovitosti pisanja vu i o domorodnom jeziku Horvatomerscem i ludovidcem govoriti kajti oni vre v predsuđam svojim misliju da naš jezik, vuzproti našem starem, ni dovoljno gladek, mehek i priložljiv ter da odurnu akcentuaciju ima. V te vere oni vse več v materoizdajstvo toneju z Luciferskem vžitkom se naslađujuči.

Vendar se v jenomu z ludovidcom Farkašom slažem: na jočivestje su prišli individualni i kruto skromni talenti, iliti pravomu nadarjeniku ne ni traga. Od A. D. 1834. gda “Danicu Zagrebečku” pričel sem vundavati, navlastito od A. D. 1837. i moje “Grammatik der kroatischen Mundart”, ja sem bil ufanja da se rodil bude Horvatski zpisatelj, zmožen i nameren da orožje kaj prigotovil sem mu bil vporabi literarne đunđe nižuči kot, Bog mi prosti greha preželjnost neskromne, Goethe, Schiller, Heine il Poetofi. V grešnosti svoje sem se ufal da ja nekakov literarni Ivan Kerstitelj jesem, put Mesijanskomu poeti Horvatskomu pripravljajuči. Nu, mesto forte fortissimo zagermitelja i zpeljatelja Horvatskoga jezičnoga i literarnoga zveličenja, Bog moj!, došli su regetači kotere sem v svoje “Danice” vundavati moral kajti drugeh bilo neje! Teda sem sam vsakojačka zpisavanja delati moral da krakorenje ztišam i v kraj denem dobro znajuči da mi je klagujuči Ivan Kerstitelj biti pred gluhem v puščave Horvatske z kosturi posipane.

Išče se on nesrečni grabancijaški plebanuš Brezovački memu hotenju največ je približil čeprem huncutarije pišuči, plebanuškomu stališu nekaj ne preveč primerno. Štos je nekaj vredil, al malo napisal. Lovrenčič je prokšenjak kot i njegov Kerermpuh, od luckeh oslarij svoje leterarne oslarije zpelavajuči. Farkaš pak Ljudvek, ludovidec Vukotinovič, pokore moje ime, v moje duše najhudši čemeritelj, nemirov mojeh i nespanja zročnik, te za koteroga sme mi lestor “gute Croaten”, lenjivci kotere ni v političkomu ni v literarnomu svetu ne čuti, za koteroga je naš domorodni jezik “provincialno horvatski”, “kojega nije moguće izobraziti bez da se nebi reči kovati, ili iz drugih dijalektah na pomoć posuđivati morale”, “stablo koje pravoga korena neimađaše”… Blaznost do blaznosti, stekliško špotanje mleka njega takoli hranečega. Te mulec, Bog mi oprosti greha, ne tak zdavnja pisal je:

Ja sve čekam, ne bi l’ za me
Narasla gde vuna;
Nebi l’ mi se smilovala
Gospoja Fortuna… 1

Gdo drugi pače lestor jopec more da mu vuna zraste čakati! Pravi osel bu odtišel pašu si najti – ov pače praznoglavec čaka i čaka Poeta Ludovidcum bivajuči.

Pred leto dni iskru ufanja mi je mladi kapelan cirkve Svetoga Marka gospon Mirko Korležina vužgal. Čem je v Zagreb bil došel, k meni se vuputil sebe kot mojega vučenika i priverženca predstavljajuči. Išče nemrem pozabiti kaj je on napisal o našemu Horvatskomu materinskomu jeziku. Nekaj tak sercopetno ni ja ne bi napisal: “Kaj znaju ti naši hahari horvatomersci i kancelaristi kaj bi harmoniju govora pravzaprav biti imela. Kaj ti naši ilerski i postilerski diletanci i krajzleri razmeju kaj je tajnovitost vedrišu spodobneh reči, plava bahorija vitiznanstva, dišeči Magdalenin rubec te gospe meštrije, v kojoj vsaka reč mora biti tenehno hrepenenje, kak srebrnasta pavučina, gosto kak koršol medice alpak blesk i odblesk srebrnasto karmasinjskeh sajdaneh farbah, kaj se prelevaju kak bezjanjski rep”.2 Največ pak mi se dopala njegova sentenca: “Ilerizem neje lirizem.” Ja temu pridodajem: ne ni ars scribendi, neg je ars moriendi Croatorum.

Po nesreče, njegovo bistroumno i hasnovito činjenje za domorodni naš jezik ter za okrepitvu mojeh zgingavljeneh ufanj stopram pol leta je trajalo kajti je bogec pamet pričel gubiti. Vse več je pisal, donašal mi svoja zpisanja barem jenkrat na teden ves v žuritve i vužganosti, jurečki mi govoreči i dajuči mi prigodu morti reč-dve povedati. Če bi ja več rekel, nesrečnik se duril i buril do kletvah obtužujuči me za krađu njegoveh reči i njihovo vtapljanje v napoju svinjskomu koteri sem razlejal, kak je govoril, da  se i on sam v njemu vtopi. Predi mesec dni deklaracije je pričel pisati i raznašati ih po Zagrebu. Ovem listu prilažem Ti njegovu “Deklaraciju o grehu Horvatskomu”, a druge deklaracije Ti takaj poslal budem da vidiš kakovu sme pamet strelovitu zgubili. Bogi Korležina halavanji i halaburi, larma ter ružđi i dunjka prav norjasto vse do Bogoblaznije i Horvatov posramljenja čemernu razburitvu podkurjevajuči, alpak i vendar, pajdaš moj predragi, hipno bleščeči do zaslepljenja, prav, takoreči, apokaliptično, gustokrat sam takoli Apokalipsu dozivajuči. Čeprem norjasto i blaznički, Korležina razsvetljuje nas, našu čemernu vezdešnjost i šče čemernejšu dojdučost. Kaj ne huda blaznija gda on veli da je Horvatom njev jezik Bog, da vse po jeziku obstoji, da nas čez jezik Bog rad ima, da mi ztvarju Izhodni Greh opraščati moremo, da govoreči zveličujemo – Bog mu duše njegove grehe opraščaj. Nu, nemrem ne reči, Bog vezda meni grešniku opraščaj, da čutim stanovitu zmožnost njegoveh reči da Bog v kuće druge ljubi, v Hausu tretje, da žitek drugače živi neg život, da Horvati sebi tujci postali buju, da je čkomenje jednako tajenju Božje ljubavi, da jedino jezik materinski doseže do pričetka i konca sveta! Kak da je vse ovo meni z duše zvađeno i kot barjak lebeče doklam je mene istoga strah i sram kajti me v harce rivlje kotere ja, starec, največ od suz i zgub zmučen, dobiti nemrem neg lestor prezkončno i polehko, boleče i žitek mi krateče zgubljavati.

Prosim Te, piši mi je li se Tebi ove miseli ter priložena Deklaracija Luciferske činiju. Negda mi dojde da je Korležino “svetlo” svetlo greha zaprav, lepo i dobročineče, a v pekel pelajuče. Daj nam Bog vsemi pamet presvetli.

Čem su naš gospon nadbiškup jenu Korležinu Deklaraciju dobili, dali su ga lekmestu zapreti da kak plebanuš, cirkveni človek, blazniju ne širi ter sramotu naše cirkve ne dela. Ja ga dojdem kojkrat pogledati, a on meni pozkrivečki daje ceduljice gde jenkrat piše: “V pričetku i na koncu je Reč, a ja sem v sredine.”, drugič: “Zaperli su Reč, a to zoveju sejatva.”, tretič: “Rečite lestor Reč da zid more ravno stati.” Gda mu ja naš domorodečki Horvatski govorim, on se njiše kak da zatancal bude. Bogec moj, punokrat se za njega molim, nič menjše neg da Horvatskog, domorodnog oroslanjski ručajučega poetu dobimo koteri bu zgingavljenoga našega materinskoga jezika okrepil Istinu z njegovomu pomočjum odkrivajuči. Iliti, kak bi bogi Korležina prokšeno i blaznjivo rekel : “Gdo govori, Istinu obistinjuje, Put putuje i Žitek živi.”

Pri koncu Ti moram jeno žalostno duguvanje povedati. Ljudevit baron Ožegovič tužil Te je Duhovnomu Stolu za Tvoje “horvatuvanje” ter protinarodno i protihištorijsko nestajno delanje. Ja sem Te pri gosponu preuzvišenomu za zdaj zagovoril pravdajuči Te z nepismeni verniki koteri Ilerski mledeno il nič razmeju ter zato Božju Reč na Ilerskomu tulikajše. Gospon nadbiškup su se složili da se puk mora pomalo i koračajno na novi jezik vupučivati. Oni su mišljenja da bi te tečaj do novoga stoletja mogel trajati. Tulko Ti i ja, predragi pajdaš, cajta imamo da se adapteramo, pomladimo. Gospon nadbiškup su takaj mišljenja da nam novi jezik veru pomladil bude, ne politiku i literaturu lestor. Drago mi je da nemrem reči: “Zdravi bili pa videli.” Nas dva teda Bogu na računu vre budemo.
Kak si mi Ti, predragi moj pajdaš? Kak Tve človečke ovčice na pasku Ti poverene? Kak Tve zdravlje? Kaj išče zmažeš naš (staro) Horvatski z predekalnice govoriti? Ja v Zagrebu moram kot Sveti Peter Jezuša naš materinski jezik vsakodnevno tajiti i odrekuvati  se – Boga slaveči i moleči! Bog Ti ne daj te kaštige terpeti. Ja, koteri sem v svojemu “Mundartu” orožje našega jezika zkoval, zdaj rabiti moram ludovidcov orožje če hočem ze svojem bratim Boga služiti mešu Mu prikazujuči! Moram Ga z fatamorganum ludovidčkum slaviti vsa svoja ufanja zatiravajuči. Miserere meni bogcu izdajničkomu. Jedino me smert more od norije spasiti. Prosim Te, moli za me.

Tvoj ponizni pajdaš, na peldu ilersku Ignjata Fuchsa, Ignjata Jagiča etc. – Vatroslav Kerščenički, iliti Ignac Kristian Kristijanovič.

P. S.
Čtej Augusta Šenou, njegovo “Zlatarovo zlato”. Da ga je barem takoveh knjig na našemu Horvatskomu jeziku napisano, naš jezik se za 100 let ne bi čul govoreniti lestor onak dalko kulko se zvon z naše katedrale Zagrebečke čuje.

1. Pĕsme Ljudevita Vukotinovića, Zagreb, 1847., Tiskom k. p. nar. Tiskarnice Dra Ljud. Gaja.
2. Krleža: Lamentacija o našim književnim prilikama u stilu Tomaša Mikloušiča plebanuša Stenjevečkog, cit. po KAJU, 2-3-4, 1993., str. 104