(nastavek prethodnoga lista)
prof. Željko Funda
Ljudeki – Kajkavska saga, roman o Kajkavskomu jeziku takaj (6)
* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *
18. Marko grof Bombelles,( mlajši) (1858. – 1912.)
18.01
(vidi 30.03, 31.04, 32.01)
… Po zaista fragmentarnim regnikolarnim aproksimativnim podacima, Hrvatska je u periodu od godine 1894. do 1903. primila na račun Tangente sto šezdeset četiri milijuna sedam stotina tisuća kruna, a trebala je po računu svog vlastitog Regnikolarnog odbora da primi dvjesta tri milijuna kruna, dakle je izgubila trideset osam milijuna kruna za period od godine 1894 do 1903, a ako je proporcionalno isto toliko izgubila u periodu između godina 1883 – 1893, i u periodu između godina 1878 – 1888, i u onom između godina 1868 – 1878, znači četrdeset milijuna kruna, to jest sto šezdeset milijuna kruna za četrdeset godina (otkada, naime, ovaj posestrinski nagodbeni odnos traje), onda nije čudo da je Gospođa Bijeda zavladala našom nesretnom zemljom, osuđenom da se proletarizira u livnicama i rudnicima s onu stranu oceana…1
Dobro tuče te Emerički v Barjaku. Njegova Saldokontistička varijacija na regnikolarnu temu o jednoj kraljevskoj prevari je bomba, nu lestor verbalna bomba. Eklsploderala bu med pijanci, med dežurni Horvatski zveličitelji, samoimenovani meštri razplitanja Horvatskoga Gordijskoga vuzla, med trač-političari – hudo bu germelo i krakorilo, al mertveh ne.
Točno je da nas Mađari švindlaju, jako prezobrazno i kriminalno, nu pravo pitanje ne kulko i gde, neg zakaj. Te barat ne papernat, ne paragrafen il juridički, neg eminentno politički. Pokehdobe je politika navek bila meštrija od moč imeti je smeti, Mađari lestor rabiju ono kaj vre je gingavi kralj Leopold Pervi znal pred 233 lete gda je Zrinskomu i Frankopanu dal glave odseči čeprem ih je na takovu kaštigu osudil sud koteri ne bil lasten to narediti. Moč je pravo – o tem se dela. Horvati to ne znaju ter su pervo čez Starčeviča verglali, a zdaj čez njegove stekliše, o Horvatskomu deržavnomu i hištorijskomu pravu. Jena regimenta zadovoljneh Vlahov i puna kasa vrede več neg vse naše bule i privilegije. Ban Jelačič je od zamudne zpoznatve perve regule politike ponorel i vumerl kajti moč je imel, al bogec ne znal da mu ona daje pravo ter ju ne zkoristil.
Vezda Mađari imaju moč, zvestni su je, a prek Khuena su ju obilno rabili i polučivali ono o čem Emerički zapenjeno piše. Oni takaj znaju da je Horvate pametnejše pustiti da cendraju o svojem pravicam neg da se primeju posla pribavljanja svoje moči.
Temelj pak vseh moči je narodno gospodarstvo, v čemu je Horvatska v cele Austro-Ugarske Monarhije pri dnu, znamenujuče da je ona droptno deblejši Bistrički bogec. A zna se – bogci i kolduši dobivaju ostanjke, morebitne zere suviškov, smetanjke i smerdanjke. Če dobiju, dobro, fala lepa, če ne dobiju, Prosim nič ne zamerite. Če vritanjek mesto vsega dobiju, zafalni su Bogu kaj dva nesu dobili.
Dost je lestor nekaj faktov pogledati da bi se vsa naša gospodarska mizerija prispodobila. 1900. v Dvojedničkom od Trojednice delu, v naše pošikavanice i odhitavanice, prek 84,29% ljudi delalo je v poljodelstvu, a lestor 6,92% v industrije i zanatstvu, pače pa se zna da se poljodelci perveno skerbe da svoje potreboče zadovoljiju, dočim stopram morebitni zvišek prodavaju. V industrije i zanatstvu vse je prodavanju nakanjeno, pribavljanju penez i čem fletnejšemu i vekšemu kolu nove zdeljave zverhu vekšega dobička. Mi sme 1900. imeli več slug i težakov neg tergovcov i bankarcov – 2,84% nazpram 2,06%! To leto Mađari su imeli 10.921 bankarcov, koteri su delali v 2.623 financijske inštitucije. Mi, Horvati, imeli sme ih tijam – 664, a delali su v tijam – 242 inštitucije! 51,92% vseh zaposlenikov pri nam delalo je v dervo-predelavskomu sektoru. 44,32% gruntišča imelo je prostertje od 5 jutrov, gde se komaj svoje potreboče zadovoljiti moreju. Mi sme zkopali 193.540 ton smeđoga vuglena, a Mađari 4.936.536 ton. Mi sme zlejali 5.506 ton sirovoga železa, Mađari pak – 427.313 ton! Mi sme imeli 35.628 industrijskeh i zanatskeh podjetja, Mađari nič menjše neg – 383.995! Napokoncu, Horvatska proti Mađarske ima stopram 12,5% stanovnikov, kaj čini pomeru vojne moči od 1 proti 82! Kak bi Hamlet rekel ostaje čkomina.
Kaj sme čineči v takove gospodarske bogčije zanjuči da se nič prek noči ne menja? Vulkan kaj riga zlato pri nam se zasegurno ne rodil. Vse, a more biti malo takaj, o nam zavisi kak bi stopram naši vnuki od našega skerbljenja i pomučevanja hasnoče imeli. Polak svoje gingavosti i nagnutja kokodakanju mi preveč hadutov nemame. Nu, imame jen hadut koterog išče zvestni nesme ter ga ne rabimo. To je naš geografski položek. Naša draga orsačka brača Mađari če do morja hočeju, če v svet hočeju, čez Horvatsku moraju prejti. Moraju i Pemci. Mi ih moramo napeljati da modernizeraju štreku od Budimpešte do Rieke, da popraviju i povekšaju stanice, nabaviju več vagonov, pustiju več cugov čeprem i akoprem se pri nam zvun Horvatskoga i Mađarski jezik na železnice rabil bude. Razvijajuči železnicu, oni v Horvatsku zaprav vlažeju, nova delovna mesta odpiraju, delaju nam mogučnost da železničke objekte obderžavamo, popravljamo – svoju robu za te potreboče trošeči ter bogateči svoj žep i svoje znanje čez renovacijske i adaptacijske posle! Železnica nam takurekuč more dojdučost beržejše dopelati.
Druga šansa, kotera se po celomu svetu odpira a kotera takaj more dojdučost fletnejše dopeljati je – automobil, velki, svetleči, bleščeči, dunjkajuči roginek kaj zdravo muški diši! Cug i vse kaj je nakadno muški smerdi, gizdavo govori o strahotne hudoče v koteru bi se ta zmožnost zprevreči mogla če se sama sebi prepusti. Automobil pak, pervi najavitelj novega stoletja, vabi ze segurnem i intimnem komforom, z dobro tepiranum velikočum kotera garantera zaščitu ter oslonljivu segurnost – a nudi vse ono kaj pravi muž žene ponuditi hoče! Automobil ne ferflja, ne ruži kot cug od koteroga vožnje vse v okolju dergeče i trese se, a doklam stoji, kiše i kašlje kot starček. Doklam automobil stoji, on je kot šarmer koteri vabi jednak ze svojum elegantnum, novostoletnum oblikum kulko tulikajše ze svojem nasmešljivem javljanjem, tak dalkem od Chopinovske feminizeranosti, kulko i od nevkrotljive divjine Musorgskyjove ružače. Stopram gda se vozi – automobil je kinematografska zoblika dinamične, virilne lepote novoga stoletja kotero ne zanimaju reči, prekakajuča, šuplje-prazno poezija, neg dela, rezultati. Gda se pelja, automobil je kot spremij koteri juri k svoje drage, kaj je vsaka štacija gde se automobil zestavi i gde svoju koncentreranu volju ostavlja, dalšinu štacije v oplođenujuču domačiju pretvarajuči, dete kotero stopram v dojdučosti svoje celo lice pokazalo bude. Vozečki, automobil nam vzoblikuje divotu oblade koteru je človek polučil rešilši se konjov i njeveh biološkeh granic. Vsaka čast konju: zmožno je lep i lepo je zmožen, pravo Michenangelovsko živinče, al tak dugo i tak fletno nemre vleči kočiju kulko “samovozna kočija” sama more voziti, navek poslušna i voljna peljati kam goder gospon šofer poželiju, na čiji vre i droben gibelj autek se lada točno kak gazda hočeju, priskerbljujuči mu maestralni čutek da je vsemoguči kajti dalšinu obladuje po svoje želje, zjedinjen z mašinum v čistu nepreprečljivu Volju.
Divoten je čutek v automobilu se voziti! Šofer biti! Obladavati dalšine po svoje volje, stati gda goder hočeš i gde goder hočeš kot kralj čeprem je vse vpredi određeno, nu automobil ti čversto derži tvoje kralje/uvanje ter je lepo i dobro če se zestaviš pri reke il v hoste, če se zaderžiš jenu minutu il jenu vuru, vsejeno, če odideš v kerčmu nekaj pojesti il lestor vžitkovno glediš krajobraz, morje! Za deset let Mađari buju na Jadran dohajali da se lepote navžiju i počineju, za kaj su im kakovotne ceste potrebne kak bi berzo i segurno došli v Opatiju, v Crikvenicu.
Ja velim da se XX stoletje v automobilu dopeljalo i da se v njemu 100 let vozilo bude. K meni je 2 lete poranilo3 v mojemu Daimlerčeku. Mesto 2 vure v kočije ja v njemu dojdem vu Varaždin za 1 vuru! Imam 1 vuru žitka več. Predi sem moral litanije v kočije nizati, ve morem posle z pajdaši zbavljati, več veselja doživeti, z družinum si dugše biti. Če na leto stokrat vu Varaždin idem, il v Ormož, ja ze svojem Daimlerčekom 100 vur zašparam, prek 4 dneva! Tu matematiku vsaki moguči Mađar bu za se naredil ter se za automobil odlučil. V pričetku to buju personalni auti, a za 10-20 let bumo terše automobile takaj imeli. Gdo goder bu mogel bu si automobil privuščil da se ne mora prilagođavati voznemu redu železnice i da ne mora po dežđu i blatu na stanicu odhajati, neg se bu pred svoji vrati v automobil sel gda hoče i zišel bu vun točno pred ciljnem vrati.
Za to pak su najvažnejše ceste. Pri nam su one kak-tak za kola dobre, al za automobile nikak. Če hočeme nekam fletno v automobilu dojti, to ne znamenuje da se morame peljati tak kak da jašeme divjega konja. Zgraditva i popravitva cest bu zaposlila ljude, kamenike, prevoznike, obskerbnike, bu omogučila da se hoteli, prenočišča, štacuni, popravljišča poleg zgradiju, kaj je nova šansa za gospodarski napredek. Z onem kaj je Emerički v Barjaku tak vehementno naznačil, razvidno je da mi svega kapitala nemame dost da se vu velke investicije vupuščame. Imaju ga oni kaj su bliže “kopanje”. Anda, treba Mađarom objasniti da je automobil nositelj dojdučosti, da vse več ljudi bu z njem putuvalo, da se vse več klada bu na njemu transporteralo, da je glavni prometni pravec sever-jug, kak i pri železnice, ter da vsikak treba cestu Budimpešta – Rieka kakovostnum napraviti. Ona za sebum povlekla bu bočne ceste i nove posle, nova delovna mesta, dodatni napredek.
Ceste za Bosnu su takaj potrebne kajti je lestor pitanje cajta gda bu Bosna anekterana4, kaj znamenuje da treba napraviti dobru cestu Pecs – Osiek – Županja ter Kaposvar – Barcs – Virovitica – Gradiška. Če Germani išče svoju Drang nach Osten senju senjaju, za njejno realizeranje kakvotna štpeka Beč – Zagreb – Belgrad je potrebna. Mi tu moreme puno profiterati če červek prodiranja na zhod bu v Germanske glave dost gibljiv, kaj da to bude zadača je naše politike.
Ja velim: pamet v glavu, peneze v žep i vse bu dobro. Nu, požalno, vezda gda sme Khuena ztirali, mi vre nemame človeka kaj bi sposoben bil velke plane realizerati. Vse su to ljudi za verbalnu politiku tirati, mudrijašiti, “demokratizerati” i – nič narediti. Ni Pejačevič, ni Frank, ni Potočnjak, ni Folnegovič, ni Brestyenszky nemaju v sebi zpojitvu znanja, vizije i pragmatike. Pejačevič je kompromiser, Frank je karijerist, Potočnjak je juridički dlakocepec, Folnegovič i Brestyenszky su stopram kancelaristi, a vse drugo išče je preveč zeleno. Mi trebame Horvatskoga Khuena: lukavog, inteligentnog, prefriganog, čverstog, odlučnog, ekonomički, a ne tulko juridički školuvanog. Naš hadut, geografski položek, jedino ovakov človek more znati v ove faze hištorijske šah-partije z Mađari i Austrijanci, koteri ovakovog haduta nemaju, zpametno i efikasno odigrati. Lestor da ne bil tulki mađarofil, grof Khuen bi bil velki Horvatski ban.
Medtemtoga, ono kaj vsi želimo, napredek, to je ono česa bi se mi, plemenitaši, trebali največ strašiti kajti nas on bu z hištorijske bine zevsem odrival. Vre napol je. Več od pol industrijalcov su neplemenitaši. V politike ih je okoli pol. V kulture nas več skoro da nema. Draškoviči su anonimusi postali, Ožegoviči takaj. Jene je največ na glas dela Karlova prostreljena glava, a druge njeve pevačice i golačkice Katarina i Margareta, več neg njevi Mirča, Metko i Ivek. Stari Ljudva pak je največ svoje pleme na glas del z svojum novum Židovskum ženum. Kaj denes Erdödyji, kaj Kiši, kaj Kukuljeviči predstavljaju? Varmeđijska imena, ljude na kotere vsaki falot more žlapertek hititi. Kaj sem ja nekaj bolši? Slavu ztičem z novum ženum5 i solim pamet z veleumnem ekonomičkim idejam. Najbolše nam je pipe il cigare zafajfati ter dim gusto odpuhavati da ne vidimo dojdučost kaj nam se v automobilu približava, jureča, antiaristokratska.
1. Krleža, Zastave, tom pervi, str. 23, Sarajevo – Zagreb, “Oslobođenje” – “Mladost” 1976.
2. Vsi podatki su zeti z: Povijest hrvatskog naroda 1860. – 1914., grupa autorov, “Školska knjiga”, Zagreb, 1968., str. 313-327, ter Geneza politike ‘novog kursa’ R. Lovrenčiča, Institut za hrvatsku povijest, Zagreb, 1972., str. 22-37.
3. Kak jen med perveh Horvatov, Marko grof Bombelles kupil je svoj pervi automobil 1898.
4. Bosna je anekterana 1908.
5. Druga žena Marka grofa Bombellesa (mlajšeg) bila je Marija grofica Mitrovsky de Mitrovicza.
