Negdar, gda hudi vetri hučiju

čez se luknje vu hrastnoj steni fučka

gda si črepi na krovu kleti bečiju

ščim v čošku, a v lajti se bučka.

Mam mi vine presedne i vloviju me strahi

kaj ak zruši klet il pak krov odnese?

Ondak spijem kupicu črljenu z persti plahi

naj ide se k vragu i cele tele se strese.

A, veter tuli i zija… Oj, vražja silo!

V strahu stisnul sem se z glajž vuz vino

setil sem se; kak mi je negda lepe bilo

sigurne, tople i čvrste v krile materino!